Izrael

מדינת ישראל Medīnat Yisrā'el دولة إسرائيل Dawlat Isrā'īl Država Izrael
Himna: Hatikvah Upanje
Glavno mesto (in največje mesto)		Jeruzalem 31°47′N, 35°13′E
Uradni jeziki		hebrejščina, arabščina
Upravljanje		parlamentarna republika
-	predsednik:	Šimon Peres
-	predsednik vlade:	Benjamin Netanyahu
-	predsednik kneseta:	Reuven Rivlin4
Neodvisnost		od Združenega kraljestva-izvrševalo mandat Lige narodov
-	razglasitev::	14. maja 1948 (5. ijarja 5708)
Prebivalstvo
-	ocena 2013:	8,134,100 (98.)
-	štetje 1995:	5.548.523
BDP (PKM)		ocena 2012
-	skupaj:	241,3 milijarde USD (43.)
-	na prebivalca:	32.200 USD (26.)
HDI (2006)		0,927 (visok) (23.)
Valuta		novi izraelski šekel (₪) (ILS)
Časovni pas		IST (UTC+2)
-	poletni (DST):	(UTC+3)
Vrhnja domena (TLD)		.il
Klicna koda		+972
1	.
2	brez / z Golansko planoto in vzhodnim Jeruzalemom
3	Vključuje izraelsko prebivalstvo na Zahodnem bregu.
4	Tudi začasni predsednik Izraela (februarja 2007).

Izrael (hebrejsko יִשְרָאֵל‎, Yisra'el, arabsko إسرائيل, Isrā'īl in angleško Israel), uradno Država Izrael (hebrejsko מְדִינַת יִשְרָאֵל, Medinat Yisra'el, arabsko دَوْلَةْ إِسْرَائِيل, Dawlat Isrā'īl) je visoko razvita bližnjevzhodna država.

Leži na jugozahodnem delu Azije ob jugovzhodnem robu Sredozemskega morja. Na severu meji na Libanon, na vzhodu na Sirijo in Jordanijo, na jugozahodu pa na Egipt,na jugozahodu pa na avtonomno območje Gazo. Po velikosti sicer manjša država je geografsko raznolika in šteje 8,146,300 prebivalcev, od česar 6.137.700 tvorijo Judje. Izrael je tako edina številčno večinska judovska država na svetu. V Izraelu živijo tudi arabski Muslimani, Kristjani, Druzi, Beduini in številne druge verske in etnične manjšine, večina katerih se etnično uvršča med arabsko skupnost. Jeruzalem je glavno in največje mesto.

Izrael predstavlja versko in geografsko središče Hebrejcev in judovstva že iz biblijskih časov. Sodobna država Izrael temelji na odločitvi Organizacije združenih narodov iz leta 1947 o delitvi območja na dve državi: judovsko in arabsko. Delitev so sprejeli judovski voditelji, zavrnili pa arabski. Po razglasitvi neodvisnosti 14. maja 1948 so Izrael združeno napadle arabske države, od takrat pa je sledilo več vojn. Nekatere državne meje ostajajo nedoločene oz. niso dvostransko priznane. Po dosegu mirovnega dogovora z Egiptom in Jordanijo, mirovni procesi s Palestinci ostajajo neuspešni.

Izrael je razvita država z močno parlamentarno demokracijo in parlamentarnim sistemom. Vodja parlamenta je premier, Kneset pa predstavlja najvišje zakonodajno telo. Državno gospodarstvo je, ocenjujoč po BDP-ju, 41. največje na svetu. Med bližnjevzhodnimi državami se Izrael uvršča na prvo mesto po indeksu človeškega razvoja, pričakovana življenjska doba v državi pa se uvršča med najvišje v svetu.

Etimologija

Ime yzyrjAr na Merneptahovi plošči

.

V zadnjih tri tisoč letih pomeni Izrael v splošnem in religioznem smislu tako območje Izraela kot celoten judovski narod. Prva zgodovinska omemba besede Izrael je na zmagoslavni granitni plošči faraona Merneptaha iz poznega 13. stoletja pr. n. št., ki je vladal Egiptu od leta 1213 do 1203 p.n.š. Zadnji dve vrsti hieroglifov se nanašata na njegovo zmagovito bojevanja v Kananu. Merneptah navaja, da je med drugim porazil Aškelon, Gezer, Yanoam in Izrael. Omenjeno je, da je po vojaškem pohodu ostal Izrael opustošen in brez semen (naraščaja). Ploščo je bila odkrita leta 1896 v Tebah. Nerazjasnjeno ostaja, ali se hieroglifski napis Izrael ("yzyrjAr", v angleški transkripciji "Ysyriar") na njej nanaša na ljudstvo ali na domovino. Merneptahova plošča je sedaj v Egiptovskem muzeju v Kairu znana tudi kot Izraelska plošča.

Zrcalna slika hieroglifov na plošči

V prvi Mojzesovi knjigi dobi očak Jakob po borbi z Božjim angelom novo ime "Izrael". Ocenjuje se, da izvira beseda iz hebrejskega glagola śarar ("vladati, biti močan, imeti oblast") in torej pomeni "Bog vlada" oziroma "Bog sodi". Jakob (kasneje Izrael) naj bi imel dvanajst sinov, katerih imena je nosilo dvanajst izraelskih rodov. Ime sodobne države je Medinat Yisrael ali Država Izrael, potem ko so bila zavrnjena druga imena, kot Eretz Israel (dežela Izrael), Zion in Judeja. V prvih tednih po razglasitvi neodvisnosti ga je izbrala vlada in formalno objavil minister za zunanje zadeve Moshe Sharett.

Zgodovina

Zgodnje obdobje

Dežela Izrael predstavlja Judom sveto območje že iz bibličnih časov. Tora razodeva, da je Bog ozemlje namenil trem očakom judovskega ljudstva, kot njihovo domovino. Čas razodetja je ocenjen na drugo tisočletje pred našim štetjem. V 11. stoletju pr. n š. so bile ustanovljene prve izraelske kraljevine in države, ki so s prekinitvami vladale območju okoli tisoč let. Na območju tedanjih kraljestev se nahajajo v judaizmu najsvetejše kulturno-zgodovinske točke. Po obdobjih izraelskih kraljevin in pred pričetkom islamskih osvajanj, so si ozemlje za različna časovna obdobja lastili Asirci, Babilonci, Perzijci, Grki, Rimljani, Sasanidi in Bizantinci.

Številčna prisotnost Judov je pričela upadati po neuspešni vojaški ubranitvi pred Rimljani leta 132 pr. n. št. Med letoma 628 in 629 je bizantinski kralj Heraklej vodil masovni poboj Judov na območju Judeje ter zaukazal njihov izgon. V tem času je judovska skupnost dosegla najnižjo število v zgodovini. Večji del preostale skupnosti se je preselil na območje Galileje, del pa je nadaljeval naseljevanje Judeje. V obdobju 7. stoletja sta bili na območju napisani dve izmed svetih del judovske kulture: Mišna in del Talmuda. Leta 636 našega štetja, so območje Bizantincem prevzeli islamski osvajalci. Abasidi, Omajadi in križarji so zavzemali nadzor nad deželo v prihodnjih šestih stoletjih, dokler te leta 1260 niso osvojili Mameluki iz Egipta. Leta 1516 je območje Izraela postalo del Otomanskega cesarstva vse do 20. stoletja.

Začetni sionizem in britanski mandat

Theodor Hertzl, sodobni začetnik sionizma.

V disapori živeči Judje so si dlje časa prizadevali za ponovno naselitev ozemlja Izraela. Želja in hrepenenje sta zapisana v Bibliji in nastopata kot osrednji motiv v judovskem molitveniku. V 12. stoletju so zaradi katoliških preganjanj v Evropi Judje pričeli številčnejše naseljevati Sveto deželo. Število judovskih priseljencev na območje Izraela je vidno naraslo po izgonu Judov iz Španije leta 1492. V 16. stoletju so večje skupine pričele naseljevati štiri sveta mesta v judovski kulturi, v 18. stoletju pa so celotne skupnosti Hasidijskih Judov pričele naseljevati ozemlje Izraela. Prvi večji moderni val judovskih imigracij, znan tudi pod imenom Prva Alija, se je pričel leta 1881 kot posledica pogromov nad Judi v vzhodni Evropi. V tem času je Theodor Hertzl pričel gibanje mednarodnega političnega sionizma, nacionalističnega gibanja, ki si je prizadevalo za ustanovitev judovske države. V letu 1896 je objavil delo Judovska država, istega leta pa je organiziral prvi svetovni sionistični kongres. Druga Alija je bila organizirana po pogromih v Kišinjevu, ko je v Sveto deželo prispelo okoli 40.000 Judov. Tako v prvem, kot tudi v drugem valu imigracij, je bila večina pripadnikov ortodoksnega Judaizma, a je drugi val naselitve vključeval tudi socialistične aktiviste, ki so širom Izraela pričeli ustanavljati kibuce.

Med prvo svetovno vojno je bila v Veliki Britaniji podpisana Balfourova deklaracija, listina, ki je soglašala z ustanovitvijo judovske domovine. V tem času se je v deželi organizirano delovalo več sionističnih skupnosti, ki so temeljile na prostovoljcih. Nasprotovanje Arabcev judovskim imigrantom je vodilo do nasilnih izgredov med 4. in 7. majem 1920, ko so muslimani napadli več judovskih naselbin. Ubitih je 5 Judov, ranjenih 218, okoli 300 pa se jih je moralo preseliti. Pasivna reakcija in ukrepi britanskih oblasti, so vodili do organizacije lastnih judovskih obrambnih sil. Incident je pomenil spodkopavanje zaupanja med Judi, Arabci in Britanci.

Nemški Judje ob prihodu v Sveto deželo

Leta 1922 je Društvo narodov Veliki Britaniji zagotovilo nov mandat nadzora in upravljanja nad Palestino. Etnična sestava ozemlja takrat je bila mešana; večje naselbine kot so Jeruzalem, so bile večinsko judovske. Pogromi in ekonomska kriza v Evropi, je vodila do tretje (1919 - 1923) in četrte (1924 - 1929) Alije, ko je v Sveto deželo imigriralo okoli 100.000 Judov. Od leta 1921 so Britanci pričeli omejevati število judovskih priseljencev, ozemlje predvideno za judovsko domovino, pa so preselili na območje za reko Jordan. Vzpon nacizma v Nemčiji je vodil do pete Alije (1929 - 1939), ko je na ozemlje Izraela prispelo okoli 250.000 Judov, večina od teh je bila prebežnikov iz nacistične Nemčije. Imigracije so vodile do upora s strani Arabcev; ki je organizirano trajalo med leti 1936 in 1939. Velika Britanija je v izogib konfliktom, leta 1939 podpisala sporazum, s katerim je dovoljevala imigracije 10.000 Judov na leto.

Ko je med obdobjem holokavsta večina držav zavračala judovske beguncev, so organizirano potekale ilegalne imigracije, s katerimi so želel rešiti Jude pred nacisti in fašisti. Kasnejša izraelska ministrica in premierka Golda Meir je v knjigi Moje življenje opisovala lastne diplomatske napore, da bi katerakola izmed evropskih ali ameriških držav sprejela judovske begunce, katerim zaradi številčne letne kvote, ni bilo dovoljeno imigrirati v Izrael, četudi jim je grozila smrt. Izmed več kot stotih diplomatov, predloga ni podprl niti eden posameznik. Ob koncu 2. svetovne vojne je judovska skupnost sestavljala 33 % izraelske populacije.

Neodvisnost in prva leta

Britanska oblast nad Palestino.

Po letu 1945 so se pričeli intenzivnejši konflikti med judovsko in britansko stranjo. Britanska oblast je namreč nasprotovala sionističnemu nacionalizmu in številčnim imigracijam, kar je na judovski strani naletelo na upor prebivalstva. Leta 1947 se je Velika Britanija uradno umaknila kot nadzornik območja. Kot razlog za to so navedli neuspeh v mirovnih pogajanjih med Judi in Arabci

Novonastala Organizacija združenih narodov je 29. novembra 1947 sprejela ločitveni načrt, ki je ozemlje Izraela razdelil na dve državi: eno judovsko in eno arabsko. Ozemlje obeh delov je bilo v načrtu razčlenjeno na zapleten sistem koridorjev. V izogib konfliktu glede statusa mesta Jeruzalem, je OZN kraj predvidel kot mednarodno nevtralno območje, s posebnim političnim nadzorom. Judovska stran je načrt sprejela, medtem ko je arabska stran načrt zavrnila. 1. decembra 1947 je arabski politični vrh razglasil trodnevni protest. Med tem časom so oborožene arabske tolpe napadale judovske tarče. Ko je judovska stran ob napadih pričela z obrambnimi napadi, je prišlo do civilne vojne med Arabci in Judi. Vrhovni jeruzalemski mufti, Haj Amin al-Husseini je arabske Palestince ob tem pozval k sveti vojni: „Razglašam sveto vojno, bratje muslimani! Pobijte Jude! Vse jih pobijte!“. Med tem časom je trgovinska dejavnost v lasti lokalnih Arabcev nazadovala; 250.000 Arabcev se je izselilo ali pa je bilo med civilno vojno izseljenih.

14. maja 1948, dan pred zaključkom britanskega mandata na ozemlju Izraela, je Judovska agencija razglasila neodvisnost dežele. Istega dne je bilo določeno ime dežele, ki je bilo prej zaradi nasprotujočih si predlogov, nejasno. Naslednjega dne, je pet arabskih držav – Egipt, Jordanija, Sirija, Libanon in Irak - napadlo Izrael in pričelo Arabsko-Izraelsko vojno leta 1948. Sudan, Jemen in Saudska Arabija so na stran v vojno vključenih arabskih dežel, poslale svoje vojaške enote. Po letu dni vojaškega bojevanja je bilo sklenjenih več sporazumov, ki so določili začasne državne meje Izraela. Zahodni breg in arabska stran Jeruzalema sta bili priključeni Jordaniji, Egipt pa je prevzel začasni nadzor nad Gazo. 11. maja 1949 je bil Izrael sprejet v svet Združenih narodov. Med vojno je bilo iz območja Izraela izseljenih okoli 711.000 Arabcev. Status palestinskih beguncev danes ostaja glavno jedro spora v izraelsko-palestinskem konfliktu

V prvih letih obstoja države Izrael je dominantno vlogo v izraelski notranji politiki odigrala Delavska sionistična stranka, pod vodstvom 1. predsednika Izraela Davida Ben Guriona. V istem obdobju so sledile masovne imigracije Judov preživelih v holokavstu in v arabskih državah živečih Judov, kjer so se po ustanovitvi države pričeli vrstiti antisemitski napadi. Število prebivalcev se je iz 800.000 leta 1948, povečalo na dva milijona v letu 1958. Večina priseljencev je bila beguncev brez materialne imovine, kateri so bili nastanjeni v začasnih kampih – leta 1952 je v teh živelo preko 10% prebivalcev. Potreba po rešitvi socialno-ekonomske stiske je vodila do podpisa sporazuma med Nemčijo in Izraelom. Ta je določal finančno nadomestilo za 500.000 preživelih judovskih beguncev, ki so po nacističnih razlastninjenjih ostali brez domov in materialne posesti.

Zgodovinsko sojenje Eichmannu.

Izraelske oblasti so dodale, da finančno poplačilo za šest milijonov človeških žrtev, ne bo mogoče nikoli in v nobeni obliki. Sodelovanje med nemškimi in izraelskimi oblastmi je povzročilo množične proteste med Judi v Izraelu in po svetu. Ti so nasprotovali kakršnikoli ideji sodelovanja z Nemci ter nasprotovali nemškemu finančnemu poplačilu.

V obdobju petdesetih let prejšnjega stoletja je Izrael postal pogosta tarča palestinskih skrajnežev, ki so nasilne akcije izvajali po vzoru gverilcev. V letu 1956 se je Izrael pridružil tajni zvezi s Francijo in Veliko Britanijo, cilj katerih je bil ponoven nadzor nad Sueškim prekopom, ki so nacionalizirali Egipčani. Pod pritiskom Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike je bil Izrael prisiljen umakniti s Sueškega prekopa, kar je sprostilo mednarodni plovni promet po Rdečem morju in Sueškem kanalu.

V šestdesetih letih je Izrael pod okriljem obveščevalne službe Mosad ujel nacističnega zločinca Adolfa Eichmanna, ki je odločilno sodeloval pri organizacijski izvedbi holokavsta in se je po 2. svetovni vojni skrival v Argentini. Sojenje je imelo pomemben vpliv na javno obravnavo holokavsta širom držav po svetu. Do danes Eichmann ostaja edina oseba usmrčena s strani izraelskih oblasti.

Konflikti in mirovni procesi

Begin, Carter in Sadat ob podpisu mirovne pogodbe.

Arabski nacionalisti pod vodstvom Jaserja Arafata so neprekinjeno zavračali priznanje države Izrael in pozivali k njenemu uničenju. Leta 1967 so Egipt, Sirija in Jordanija namestile številčne vojaške enote ob mejo z Izraelom, izgnale mirovne sile Združenih narodov in blokirale izraelski dostop do Rdečega morja. Uradni Izrael je dejanja sosed prepoznal kot potencialno vojaško nevarnost in na njih odgovoril z vojaško opozorilno akcijo. Ta je pomenil začetek šestdnevne vojne, kjer je Izrael dosegel odločilno zmago, kjer je tekom vojaške akcije zavzel Sinajski polotok, Gazo, Zahodni Breg in Golansko planoto.

Zelena linija, določena leta 1949, je postala administrativna meja med Izraelom in okupiranim ozemljem. Meje Jeruzalema so bile razširjene, po vojni so vključevale tudi vzhodni del mesta. Leta 1980 v Jeruzalemu sprejet zakon je ponovno določil predhodno mejo in pričel mednarodni spor glede statusa mesta Jeruzalem. Neuspeh združenih arabskih sil v vojaških akcijah zoper Izraela, je vodil v porast nasilnih dejanj separatističnih sil in posameznih aktivistov. Ena opaznejših je bila Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), ki si je zavzemala za »oborožen boj, kot edini način osvoboditve ozemlja«. V šestdesetih in sedemdesetih letih so palestinske oborožene skupine sprožile val napadov na izraelske tarče po svetu, vključujoč umor izraelskih tekmovalcev na olimpijskih poletnih igrah 1972 v Münchnu. Na umor 11 atletov je Izrael odgovoril z vojaško akcijo, kjer je izsledil odgovorne za napad in nanje izvršil atentat. Med letoma 1969 in 1970 je bil Izrael vpleten v vojno z Egiptom.

Golda Meir, nekdanja izraelska premierka, je vodila državo med Jom Kipursko vojno.

6. oktobra 1973, na praznik Jom Kipur, ki velja za najsvetejši dan v judovski kulturi, so egiptovske in sirijske vojaške sile presenetile z močnim oboroženim napadom na Izrael. Vojna se je zaključila 26. oktobra, ko je Izrael uspešno premagal ter ter porazil vojski obeh držav, a utrpel močne civilne izgube. Notranja preiskava je zavrnila možnost krivde oblasti za vojno, a je nejevolja javnosti zaradi človeških izgub, prisilila takratno izraelsko premierko Goldo Meir v odstop.

Demokratične državne volitve v izraelski parlament (kneset) leta 1977 so pomenile poglaviten preobrat v zgodovini izraelske notranje politike, saj si je večino glasov in s tem politično oblast v državi pridobil Likud, stranka s politične desnice. Istega leta je egipčanski predsednik Anwar El Sadat obiskal Izrael in spregovoril pred parlamentom, kar je pomenilo prvo priznanje države Izraela s strani katere od arabskih držav. V sledečih dveh letih, sta egiptovski predsednik in Menachem Begin, takratni izraelski premier, podpisala dogovor in mirovno pogodbo. Izrael je v sklopu dogovora, umaknil svoje sile s Sinajskega polotoka in se strinjal za začetek pogajanj za avtonomijo Palestine, ki je bila ob zadnji vojni določena z mirovno črto. Slednja še ni bila izvršena.

7. junija 1981 je Izrael z bombardiranji onemogočil delovanje nuklearnih reaktorjev v Iraku. Obveščevalna agencija Mosad je pred tem prejela podatke, da naj bi Irak območje uporabljal za razvoj vojaških sredstev zoper Izrael. Leta 1982 je Izrael posegel v libanonsko državljansko vojno ter uničil vojaške baze, s katerih je palestinska osvobodilna fronta izstreljevala rakete na sever Izraela. Posredovanje je pomenilo začetek prve libanonske vojne, ki je potekala med Libanonom in Izraelom. Po tej se je Izrael umaknil z večine libanonskih območij, do leta 2000 pa vztrajal pri obmejni varnostni coni na jugu Libanona. Leta 1987 se je pričela Prva intifada, palestinska vstaja zoper Izraela. Število nasilnih akcij je bilo v visokem porastu zlasti na okupiranih območjih. V naslednjih šestih letih je bilo ubitih več kot 1000 ljudi, večina od teh Palestincev v medsebojnih notranjih spopadih. Med Zalivsko vojno leta 1991 je večina Palestincev s palestinsko osvobodilno fronto na čelu, podpirala režim Sadama Husseina in iraške zračne napade na Izrael.

Rabin, Clinton in Arafat na srečanju v Beli hiši leta 1993.

Leta 1992 je novi izraelski premier postal levičarski politik Jicak Rabin in skupaj s Delavsko stranko promoviral mirovne procese in kompromise s sosednjimi državami. Istega leta sta predsednik Izraela Šimon Peres in predsednik palestinske fronte Mahmoud Abbas, v Oslu podpisala mirovni sporazum, ki je zagotavljal palestinsko politično avtonomijo v Gazi in na Zahodnem bregu. Sporazum je s strani Palestincev pomenil priznanje izraelske države in njene pravice do obstoja ter končanje terorizma. Leta 1994 sta mirovni sporazum podpisala tudi Izrael in Jordanija, s čimer je Jordanija postala druga arabska država, ki je normalizirala odnose z Izraelom. Začetno arabsko odobravanje ob podpisu sporazuma je bilo načeto z incidentom v Hebronu, kjer je izraelski ekstremist v mošeji (nekdanji sinagogi) ubil več ljudi. Neodobravanje se je stopnjevalo s slabšanjem ekonomskih razmer v državi ter nadaljevanjem naseljevanj judovskih območij na območju Zahodnega brega in Gaze. Na drugi strani pa je izraelsko odobravanje splahnelo z nadaljevanjem palestinskih samomorilnih akcij. V teh je med letom 1992 in 1999 umrlo preko 135 judovskih civilistov. Med zapuščanjem mirovnega shoda novembra 1995 je mladi judovski ekstremist Yigal Amir streljal na Jicaka Rabina in ga ubil. Atenat je šokiral izraelsko javnost.

Hussein, Clinton in Rabin ob sklenitvi mirovne pogodbe.

Konec devetdesetih let se je Izrael pod vodstvom Benjamina Netanyaha umaknil iz Hebrona. Ob tem je bil podpisan sporazum, ki je na območju dajal polno avtoriteto palestinski strani. Leta 1999 izbran premier Ehud Barak, je umaknil vojaške sile z juga Libanona in nadaljeval pogajanja s palestinsko stranjo, pod vodstvom Jaserja Arafata. Leta 2000 se je z njim sestal tedanji ameriški predsednik Bill Clinton. Izraelska stran je takrat ponudila predlog ustanovitve neodvisne palestinske države, kar pa je Arafat zavnil. Po neuspelih pogajanjih se je pričela Druga intifada, ko se je število palestinskih samomorilnih napadov znatno povečalo.

Na izrednih volitvah leta 2001 je bil za premierja izvoljen Ariel Sharon. Ta je pričel z dokončnim enostranskim umikom izraelskih sil z območja Gaze. V istem času se je pričela gradnja varnostnega zidu med Zahodnim bregom in izraelskim teritorijem. Julija 2006 je Hezbollah pričel z obstreljevanjem in raketiranjem judovskih naseljih na severu Izraela, pri čemer sta bila ubita dva človeka. Incident je zanetil mesec dni trajajočo Drugo libanonsko vojno.

Maja 2008 je Izrael javno oznanil, da že leto dni tečejo mirovna pogajanja s Sirijo s posredništvom Turčije. Po »končanju ognja« med Izraleom in palestinsko stranjo, je Hamas ta julija 2008 enostransko prekinil in pričel z raketiranjem judovskih naselij na osrednjem delu Izraela v bližini Gaze. Izrael je na napade odgovoril z ofenzivo Gaze, ki je trajala med decembrom 2008 in januarjem 2009. V pričetku januarja je Izrael napovedal obsežno akcijo na območju Gaze, kjer so uničili glavne vojaške postojanke Hamasa ter zajeli več pomembnih pripadnikov Hamasovih sil. V sledečih dneh se je Izrael pričel umikati z območja Gaze.

Geografija/LEGA

Satelitski posnetek Izraela.

Izrael leži ob vzhodnem delu Sredozemskega morja in meji na Libanon na severu, na Jordanijo na vzhodu, Sirijo na severovzhodu in na Egipt na jugozahodu. Celoten teritorij, vključujoč zasedena območja med šestdnevno vojno, meri 20.770 km². 2 % površine prekriva voda. Celoten pravni teritorij z Golansko planoto in vzhodnim Jeruzalemom, znaša 22.072 km². Skupna površina izraelskega teritorija in Zahodnega brega ter Gaze – slednja premoreta lastno samoupravo, znaša 27.799 km².

Kljub majhni površini, Izrael premore različna naravno-geografska področja. Jug države zavzema puščava Negev, medtem ko se na severu nahajajo hribovita in gorska območja Golanske planote, Galieje in Karmela. Zahod države meji na sredozemsko morje; ob obali živi preko 70% izraelske populacije. Vzhod države meji na nižinsko raven na meji z Jordanijo. Območje je del 6.500 kilometrov dolge tektonske prelomnice, ki ob Mrtvem morju tvori najnižjo kopensko točko na Zemlji več kot 400 metrov pod običajno morsko gladino. Jug dežele se zaključi z Akabskim zalivom, ki je del Rdečega morja.

Edinstveni v Izraelu in na Sinaju so erozijski krogi (hebrejsko makhteshim), ki tvorijo obsežne zemeljske kraterje. Največji med njimi, Makhtesh Ramon v puščavi Negev, obsega 40 kilometrov dolgo in 8 kilometrov široko območje. Naravovarstveno poročilo navaja, da ima Izrael največje število rastlinskih posebnosti v svetu, neozirajoč se velikost dežele.

Galilejsko jezero, pomemben vir vode.

Temperature v Izraelu močno nihajo, zlasti tekom zime. Hribovita in gorska območja takrat premorejo nizke temperature, izrazit veter, večkrat tudi sneg. Na tem območju se nahaja večje zimsko smučarsko središče. V Jeruzalemu v povprečju sneži vsaj enkrat med zimo. Obalni središči, Tel Aviv in Haifa, imata izrazito sredozemsko podnebje z zmerno hladnimi, deževnimi zimami in dolgimi, vročimi poletji. Najvišja temperatura v Aziji (53,7°C) je bila izmerjena v Izraelu leta 1942, na severu jordanske nižine. Med majem in septembrom je dež redek. Ob nezadostnih količinah pitne vode je Izrael razvil več varčevalnih tehnik na račun koriščenja vode. Ena od teh je kapljična tehnika namakanja obdelovalnih površin. Velik del Izraelcev sončno energijo izkorišča za solarno ogrevanje bivalnih površin, s čimer je Izrael vodilen med deželami v svetu po izkoristku sončne energije na prebivalca.

Politična ureditev

Kneset, izraelski parlament.

Izrael deluje v okviru parlamentarnega sistema kot demokratična republika s splošno volilno pravico. Predsednik Izraela je glavni voditelj v državi, a so njegove dolžnosti omejene in večinoma le uradno-slavnostne. Parlamentarni poslanec (navadno vodja največje stranke), ki ga podpre večina v parlamentu, je izvoljen za premierja. Premier je voditelj vlade in državnega kabineta. Izrael zastopa 120 poslancev, ki zasedajo v Knesetu. Sedeži v Knesetu se proporiconalno razdelijo po volitvah, kjer sta za vstop stranke v parlament potreben minimum 2% glasov.

Parlamentarne volitve se izvedejo vsaka štiri leta; toliko traja posamičen mandat. Neuspešna tvorba koalicije ali izglasovanje nezaupnice pogosto predhodno razrešita parlament, nakar so izvedene predčasne volitve. Povprečno trajanje mandata izraelskega parlamenta znaša 22 mesecev. Mirovni procesi, vloga religije v državi in politični škandali so povzročili že številne razpade koalicij in ponovne predhodne volitve. Temeljno pravo Izraela sestavlja nepisana ustava. V letu 2003 je Kneset pričel osnovati pisano in kodificirano ustavo.

Vrhovno sodišče Republike Izrael.

Izrael ima tri stopenjsko sodišče. Najnižja so okrajna sodišča, locirana v večini mest po državi. Nad njimi so okrožna sodišča, ki služijo kot prizivna sodišča in prvostopenjska sodišča. Nahajajo se v šestih državnih okrožjih. Tretje in najvišje sodišče predstavlja vrhovno sodišče s sedežem v Jeruzalemu. Ima dvojno vlogo: najprej je najvišje in vrhovno sodišče države. Drugo, kot sodišče zadnje stopnje, dovoljuje posameznikom; državljanom in nedržavljanom, vlaganje prošnje oziroma ponovnih zahtev sodnih postopkov zoper državne oblasti.

Izraelski pravni sistem združuje angleško pravo, civilno pravo in judovsko pravo. Temelji na načelu stare decisis (precedens) in na adverzialnem sistemu, kjer obe strani predložita dokaze pred sodišče. Sodbo določijo profesionalni razsodniki in izvedenci in ne porota civilnih državljanov. Poroke in ločitve sodijo pod pristojnost verskih sodišč: judovskih, muslimanskih, krščanskih in za Druze. Odbori in komisije, katere predstavljajo člani kneseta, vrhovno sodišče in člani sodišč izberejo sodnike.

Temeljno pravo, ki se nanaša na človeško dostojanstvo in svobodo, ščiti in varuje človeške pravice in svoboščine. Glede na upoštevanje človekovih svoboščin in političnih pravic, je bil Izrael s strani mednarodne organizacije Freedom House ocenjen kot »svobodna dežela«, območja pod nadzorom palestinskih oblasti pa so bila ocenjena kot »nesvobodna«. Človekoljubne organizacije, kot je Amnesty International, pogosto kritizirajo Izrael v primeru vojnih stanj med Izraelom in sosednjimi deželami. Svoboščine omogočajo ustanovitve neodvisnih skupin, ki kritično obravnavajo morebitne kršitve demokratičnih načel. Ena od teh je B'Tselem, izraelska organizacijo za človekove pravice.

Upravna okrožja

Upravna območja.

Izrael je razdeljen na šest glavnih upravnih območij, znanih tudi pod imenom mehozot; okrožja Center, Haifa, Jeruzalem, Sever, Jug in Tel Aviv. Ta so nadaljnje individualno razdeljena na petnajst okrajev. Skupno devetdeset okrajev se naravno deli na petdeset naravno-geografskih regij. V statističnem smislu je država razdeljena na tri metropolitska območja; Tel Aviv in Gush Dan (3.150.000 milijona prebivalcev), Haifa (1.000.000 prebivalcev) in Beer Ševa (531.600 prebivalcev). Največje mesto v državi, tako v smislu prebivalstva kot po velikosti območja, je Jeruzalem s 732.100 prebivalci. Razteza se na 126 km². Sledijo Tel Aviv (384.6000), Haifa (267.000) in Rišon le Sion (222.3000).

Zasedena območja

Leta 1967, med šestdnevno vojno, je Izrael prevzel nadzor nad Zahodnim bregom, vzhodnim delom Jeruzalema, Gazo in Golansko planoto. Prevzet je bil tudi začasen nadzor nad Sinajskim polotokom, ki pa je bil vrnjen Egiptu leta 1979 v sklopu mirovne pogodbe. Med zasedbo teritorijev so na vsakem od ozemelj nastale judovske naselbine, naseljene z izraelskimi prebivalci. Izrael je na območju Golanske planote in vzhodnega Jeruzalema uveljavil civilen zakonik, s katerim je omenjena ozemlja uradno priključil kot del države in ponudil tamkajšnjim prebivalcem (tako Judom kot ostalim) možnost pridobitve državljanstva, v kolikor so za to zaprosili. Nasprotno je Zahodni breg ostal pod vojaškim nadzorom, medtem ko so Palestinci in mednarodna skupnost na območju Gaze videli možnost nastanka neodvisne države. Organizacija združenih narodov je polnopravno priključeni območji označila za neveljavni ter jih še danes priznava kot okupirana območja.

Zemljevid s prikazom območja Izraela, Zahodnega brega in Gaze.

Status vzhodnega dela mesta Jeruzalem predstavlja eno od glavnih ovir nadaljevanja mirovnih procesov med uradnim Izraelom in predstavniki palestinske oblasti. Organizacija združenih narodov je sporna območja uvrstila v varnostno resolucijo, katera od Izraela zahteva umik izraelskih sil s teritorijev. To naj bi po sklepu omogočilo normaliziranje odnosov z arabskimi državami.

Zahodni breg je bil priključen Jordaniji leta 1948, čemur je sledila arabska zavrnitev možnosti oblikovanja dveh neodvisnih držav na območju: judovske in arabske. To priključitev je priznala le Velika Britanija, po tej pa so političen nadzor nad območjem dobile palestinske sile. Zahodni breg je Izrael okupiral leta 1967 med šestdnevno vojno. Večinsko prebivalstvo predstavljajo arabski Palestinci, kar vključuje begunce, ki so domove zapustili ali bili primorani zapustiti med vojno leta 1948. Od izraelske okupacije leta 1967 do leta 1993 so bili prebivalci pod izraelsko vojaško oblastjo. Od mirovnega dogovora leta 1993 pa je nadzor nad večino krajev na Zahodnem bregu prevzela Izrael od takrat ohranja le delen vojaški nadzor, ki se je v preteklosti okrepil med obdobji vojn in palestinskih nasilnih vstaj. V odgovor na povečane nasilne akcije s strani palestinskih skrajnežev zoper izraelske civiliste tekom Druge intifade se je pričel graditi varnostni zid, ki ločuje Izrael od Zahodnega brega. Ta je zgrajen delno, v prekinjenih fazah.

Območje Gaze je bilo s strani Egipta okupirano med leti 1948 in 1967, med leti 1967 in 2005 pa je nadzor nad območjem prevzel Izrael. Leta 2005 je Izrael v sklopu mirovnega dogovora z območja Gaze pričel izseljevati izraelske državljane in prazniti judovske naselbine. Umaknjene so bile tudi izraelske vojaške sile. Ohranja pa nadzor nad zračnimi in pomorskimi silami na območju Gaze ter občasno tja pošilja vojaške enote. Sporazum med Izraelom, Evropsko unijo, Egiptom in palestinskimi oblastmi je predvideval odprtje meje med Gazo in Egiptom. Izvolitev radikalne palestinske politične stranke Hamas, je uresničitev sporazuma otežila, zaradi česar je meja med Egiptom in Gazo večino časa ostala zaprta. Notranji nadzor, od prvih samostojnih volitev v Gazi, ohranja Hamas. Ta je ostale politične stranke prepovedal, zaradi česar Hamas ohranja popoln politični nadzor v tej palestinski entiteti.

Mednarodni odnosi

Izrael ima vzpostavljene diplomatske odnose s 161 državami sveta ter ima 94 diplomatskih misij po svetu. Od držav članic arabske lige imajo le tri normaliziran odnos z Izraelom; Egipt in Jordanija s podpisom mirovnega sporazuma leta 1979 oziroma leta 1994, ter Mavretanija, ki se je leta 1999 odločila za poln diplomatski stik. Dve ostali članici arabske lige, Maroko in Tunizija, ohranjata delne diplomatske stike z Izraelom. Ti so bili zaostreni ob začetku Druge intifade leta 2000. Od leta 2003 so vezi z Marokom okrepljene, državo pa je obiskal tudi izraelski zunanji minister.

Zaradi vojne v Gazi leta 2009, so Mavretanija, Katar, Bolivija in Venezuela zamrznile politične in ekonomske vezi z Izraelom. Po izraelskem pravu, so Libanon, Sirija, Saudska Arabija, Irak in Jemen, pojmovane kot ne-prijateljske države. Teh izraelski državljani ne morejo obiskati brez pritrditve notranjega ministrstva. Od leta 1995 je Izrael član skupine za Mediteranski dialog, katere cilj je pospeševanje sodelovanja med sedmimi državami.

Sharon in Bush ob srečanju leta 2003.

Zunanji odnosi z ZDA, Turčijo, Nemčijo, Veliko Britanijo in Indijo so za Izrael politično in ekonomasko zelo pomembni. Združene države so kot prve priznale Izrael kot neodvisno državo, čemur je sledila Sovjetska zveza. Združene države na območju bližnjega vzhoda ohranjajo najmočnejše vezi z Izraelom, zaradi »skupnih demokratičnih vrednot, verskih sorodnosti in varnostnih interesov«. Obojestranski dobri odnosi in skupni interesi so zastopani na več področjih, ZDA pa nastopajo kot posrednik v mirovnih dialogih med izraelsko in arabsko stranjo. Pogledi med državama se najbolj razhajajo v nekaterih spornih vprašanjih, med katere sodijo status Golanske planote, status mesta Jeruzalem in judovskih naselij na zasedenih območjih.

Izrael in Turčija sta vzpostavila polne diplomatske odnose leta 1991, že od razglasitve neodvisnosti Izraela, pa je Turčija sodelovala z državo. Muslimanske države v regiji, s katerimi ima Turčija dober prijateljski odnos, so v preteklosti večkrat od Turčije zahtevale oslabitev stikov z Izraelom. Po vojni v Gazi leta 2009 so se odnosi med državama nekoliko ohladili.

Nemčija in Izrael trdno sodelujeta na znanstvenem in izobraževalnem področju, ohranjata pa tudi tesne vezi na gospodarskem in vojaškem področju. Indija je vzpostavila poln diplomatski stik z Izraelom leta 1992. Državi od takrat sodelujeta na kulturnem in vojaškem področju. Velika Britanija ohranja močne diplomatske odnose z Izraelom vse od njegove ustanovitve dalje. Leta 2007 sta Izrael dvakrat obiskala visoka predstavnika britanske vlade. Odnosi med državama so se okrepila v času mandata Tonya Blaira, ki si je prizadeval za ureditev vprašanja razglasitve neodvisne palestinske države. Razlog za čvrstost odnosov med državama se lahko pripisujejo britanskemu mandatu nad Palestino pred razglasitvijo neodvisne dežele Izrael. Iran je z Izraelom ohranjal diplomatski stik le določen čas. Po Iranski revoluciji je Iran preklical priznanje obstoja izraelske države.

Vojska

F-16 izraelskih zračnih sil

Glavni bojni tank Merkava

Izraelske obrambne sile sestavljajo tri osrednje enote: vojska, zračne sile in mornarica. Obrambne sile so bile ustanovljene leta 1948, med Arabsko-Izraelsko vojno, z združenjem dveh obrambnih sil, ki sta delovali pred razglasitvijo države. IDF je povezan z vojaškim obveščevalnim uradom, kateri deluje z Mosadom. Obrambne sile so v svoji kratki zgodovini obstoja posredovale v več vojnah in konfliktih ob mejnih območjih. Število in uspešnost vojaških posredovanj izraelske obrambne sile uvršča v vrh najbolj izurjenih in uspešnih vojaških sil sveta.

Večina Izraelcev vstopi v vojsko z dopolnjenim osemnajstim letom starosti. Moški služijo tri leta, ženske pa dve leti obveznega vojaškega roka. Po odsluženem roku, imajo moški status rezervista, s čimer so vsako leto primorani izpolniti nekaj tednov vojaške obveznosti. Status rezervista preneha po dopolnjenem štiridesetem letu starosti. Nasprotno je med ženskami, kjer je večina oproščena statusa rezervistke. Arabski državljani (z izjemo Druzov) in tisti, ki neprenehoma opravljajo verske študije (ortodoksni Judje), so oproščeni služenja vojaškega roka. Status ortodoksnih Judov, ki praviloma ne opravljajo vojaškega služenja, je predmet številnih polemik. Vsi tisti, oproščeni služenja vojaškega roka, lahko tega nadomestijo s služenjem v bolnišnicah, šolah, dobrodelnih organizacijah in ostalih ustanovah. S tovrstnim programom imajo obrambne sile približno 168.000 aktivnih vojakov in 408.000 rezervistov.

Državne vojaške sile slonijo na visoko razvitem tehnološkem vojaškem sistemu, izdelanem v glavnem v Izraelu, nekaj orožja pa je tudi uvoženega. Najpomembnejši vojaški sponzor uvoza vojaške opreme so ZDA. Med leti 2008 in 2017 bodo ZDA po pričakovanjih Izraelu namenile 30 milijard dolarjev vojaške pomoči. Država premore najbolj razvit vojaški sistem zračnih izstrelkov. Po jomkipurski vojni je Izrael razvil mrežo obveščevalnih satelitov, katerih namen je pridobivanje strateško pomembnih informacij. Sistem teh je eden izmed skupno sedmih uspešno delujočih na svetu. Izrael je razvil glavni bojni tank Merkavo. Vse od ustanovitve dalje, je Izrael vlagal znaten delež bruto domačega proizvoda v namen obrambe. Leta 1984 je bilo v vojaške namene zagotovljenih 24% celotnega BDP-ja, do danes pa je število padlo na 7,3 %.

V mednarodni politični javnosti se pojavljajo ugibanja, ali Izrael poseduje jedrsko orožje. Država namreč ni podpisnik Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. Zoper jedrskih zmogljivosti ohranja lastno politiko nadzora. Po Zalivski vojni leta 1991, ko je Irak zračno napadel Izrael, je v veljavo stopil zakon, ki gospodinjstva obvezuje, da je vsaj ena izmed sob neprepustna za kemične in biološke substance.

Gospodarstvo

Ramat Gan, poslovno središče države.

Izrael velja za eno najrazvitejših azijskih držav v ekonomskem in industrijskem smislu. V zahodnem delu Azije zaseda tretje mesto po višini BDP na prebivalca (za Turčijo in Saudsko Arabijo: izvoznico nafte). Ima drugo najvišje število mladih inovativnih podjetij (takoj za ZDA). Premore tudi največje število podjetij izven Severne Amerike, ki kotirajo na ameriški borzi.

V letu 2008 je imel Izrael štirideseti najvišji BDP na globalni ravni ter dvaindvajseti najvišji BDP v razmerju na prebivalca. Skupni domači proizvod je dosegel 232,7 milijard dolarjev, kar na prebivalca v letnem razmerju znaša 33.299 dolarjev. V letu 2007 je bil Izrael povabljen v Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki podpira sodelovanje med državami, ki si prizadevajo za demokratična načela in delujejo v sklopu svobodnega trga. Nacionalna valuta, izraelski novi Šekel, je uvrščen med sedemnajst prosto konvertibilnih valut.

Ob skromnih naravnih virih je Izrael razvil močan agrikulturni in industrijski sektor. Že od začetka je zlasti kmetijska pridelava usmerjena v izrazito samooskrbno pridelavo (kibuci). Najpomembnejši uvozni izdelki v Izrael so fosilna goriva, različne surovine ter vojaška oprema. Skupni uvoz je v letu 2006 dosegel 47,8 milijard dolarjev. Glavni izvoz predstavljajo sadje, zelenjava, farmacevtski izdelki, računalniška oprema, kemikalije, vojaška tehnologija in diamanti. Skupni izvoz je leta 2006 dosegel 42,86 milijard dolarjev.

Kovanec v vrednosti dveh šekelov.

Izrael je globalno najuspešnejša država v ohranjanju voda in v uporabi geotermalne energije. Po razvijanju tehnologije, katera temelji na nizki porabi energije, po uspešnem razvijanju komunikacijskih sredstev ter software opreme ter znanosti, je Izrael primerljiv s t. i. Silicijevo dolino v Kaliforniji. Prvi Inteloviin Microsoftovi raziskovalni in razvojni centri, postavljeni izven ZDA, so bili zgrajeni v Izraelu. Podjetjema je sledilo še več drugih uglednih (Motorola, IBM, Cisco Sytems,...), ki so v Izraelu zgradili podjetja pod lastnim okriljem. Leta 2007 je podjetje ameriškega milijarderja Warrena Buffeta kupilo izraelsko podjetje Iscar v vrednosti 4 milijarde dolarjev.

Od sedemdesetih let dalje Izrael prejema ekonomsko podporo ZDA. V letu 2007 so ZDA odobrile posojilo v vrednosti 30 milijard dolarjev za dobo naslednjih desetih let.

Turizem

Turizem, zlasti verski turizem, tvori pomembno vejo nacionalne industrije. Ugodne klimatske temperature, v povezavi z mediteranskimi plažami, ki so v glavnem peščene, tvorijo drug pomemben dejavnik, ki privablja turiste. Med pomembnejše motive za turistični obisk dežele sodijo še bogata arheološka središča, kulturno-zgodovinska in verska središča ter široka geografska razprostranost. Varnostne težave pogosto vodijo do upada števila tujih turistov, a je v zadnjih letih število turistov ponovno v porastu. V letu 2008 je Izrael obiskalo nekaj več kot tri milijone tujih turistov.

Transport

Letališče Ben Gurion

Izrael ima 18.096 kilometrov asfaltiranih cest in 2,4 milijona registriranih osebnih vozil, kar je relativno malo, primerjajoč z ostalimi razvitimi državami. Na rednih avtobusnih progah vozi 5715 avtobusov. Skupna dolžina železnic je 949 kilometrov, te pa so v lasti države.

Egged, največji nacionalni avtobusni prevoznik.

V Izraelu se nahajata dve mednarodni letališči. Največje in najpomembnejše je Mednarodno letališče Ben Gurion, v bližini Tel Aviva. Leta 2008 je slednje štelo preko 11,5 milijona potnikov, izbrano pa je bilo za najboljše letališče na območju Bližnjega vzhoda. Drugo mednarodno letališče Ovda, opazno manjše, se nahaja na jugu v okolici Eilata. Širom države se nahaja več manjših letališč, ki služijo za notranji zračni promet. Pristanišče Haifa je najstarejše na sredozemski obali, medtem ko je pristanišče Ashdod eno redkih pristanišč z izrazito poglobljenim morskim dnom, ki je bilo zgrajeno na odprtem morju. Nekoliko manjše pristanišče Eilat se nahaja na jugu države ob Rdečem morju in služi zlasti za trgovanje z daljnim vzhodom.

Znanost in izobrazba

Inštitut za znanost Weizmann

Izrael ima v povprečju najdaljšo obdobje šolanja na prebivalca v regiji jugozahodne Azije. Skupaj z Japonsko zaseda drugo mesto (za Južno Korejo) v celotni azijski regiji po najdaljšem obdobju šolanja. V regiji ima Izrael najvišjo stopnjo pismenosti. Državni zakon o izobraževanju, izdan leta 1953, priznava pet tipov šol: javne sekularne, javne verske, ultra ortodoksne, arabske šole ter šole, ki se nahajajo v zunanjih naselbinah. Največjo skupino tvorijo javne sekularne šole, katere obiskuje večina judovskih in ne-arabskih otrok. Večina Arabcev v Izraelu pošilja otroke v arabske šole, kjer pouk poteka v arabščini.

Izobraževanje je zakonsko obvezno med tretjim in osemnajstim letom starosti. Šolanje je razdeljeno na tri stopnje: osnovno šolanje (prvi do šesti razred), srednjo šolo (sedmi do deveti razred) ter višjo šolo (deseti do dvanajsti razred). Višja šola se zaključi z nacionalnim šolskim preizkusom (Bagrut). Obvezni predmeti za preizkus vključujejo matematiko, religiozni pouk, hebrejščino in literaturo, angleščino, zgodovino in državljansko vzgojo. V mislimanskih in krščanskih šolah ter v šolah Druzov je religiozni pouk ustrezno prirejen. V letu 2003 je več kot polovica tistih, ki so zaključevali šolanje, opravila nacionalni preizkus.

Vhod v kampus Hebrejske univerze v Jeruzalemu.

Osem javnih izraelskih univerz je ločenih od države. Hebrejska univerza v Jeruzalemu je izraelska najstarejša in vsebuje nacionalno in univerzitetno knjižnico, ki premore največjo zbirko del pomembnih za razumevanje judovske zgodovine, religije in družbe. Jeruzalemska univerza se redno uvršča med sto najboljših na svetu. Ostala pomembnejša univerzitetna središča so Technicon, Inštitut za znanost Weizmann, Univerza v Tel Avivu, Univerza Ball-Llan, Univerza v Haifi in Univerza Ben Gurion v Negevu. Sedem izraelskih univerz se redno uvršča med najboljše ocenjenih 500 univerz na svetu. Izrael se uvršča na prvo mesto v svetu po številu univerzitetnih diplom v razmerju na prebivalca; univerzitetno izobrazbo ima namreč preko 24% prebivalcev. Od leta 2002, je pet Izraelcev prejelo Nobelovo nagrado. Po številu izdanih znanstvenih del (v razmerju na prebivalca) sodi Izrael na prvo mesto v svetu.

Izraelske univerze se uvrščajo med najboljših sto v svetu na področju matematike (Univerza v Tel Avivu, Technicon in Hebrejska univerza v Jeruzalemu), fizike in kemije (Univerza v Tel Avivu, Hebrejska univerza in Inštitut za znanost Weizmman), računalniške znanosti (Univerza v Tel Avivu, Hebrejska univerza, Inštitut za znanost Weizmman, Univerza Ball-Llam) in Technicon) ter ekonomije (Univerza v Tel Avivu ter Hebrejska univerza).

Največja solarna naprava na svetu, v puščavi Negev.

V letu 2009 se je Izrael uvrstil na drugo mesto v svetu na področju vesoljne znanosti. Od leta 1988 je izraelska zračna industrija razvila in zgradila preko dvanajst komercialnih in vohunskih satelitov, kateri so bili poslani v vesolje iz izraelskega zračnega prostora. Izraelski sateliti so ocenjeni kot eni najbolj naprednih v svetu. V letu 2003 je Ilan Ramon postal prvi izraelski astronavt ki je poletel v vesolje v raketoplanu Columbia.

V Izraelu je bil razvit sistem koriščenja sončne energije, izraelski inženirji pa na tem področju konstantno delujejo v korist zmanjševanja porabe energije ter v tovrstnih podjetjih v tujini. Več kot 90 % izraelskih gospodinjstev uporablja sončno energijo za segrevanje vode, kar je najvišji odstotek med državami v svetu. Država na račun izkoriščanja sončne energije prihrani 8 % električne energije na leto. Uporabo in razvoj sončne energije je omogočilo ugodno podnebje s precejšnjim številom sončnih dni. V puščavi Negev je bilo zgrajenih več raziskovalnih in razvojnih centrov na področju razvoja te energije.

Prebivalstvo

Jeruzalem predstavlja središče trem velikim religijam: Judovstvu, Islamu in Krščanstvu.

Leta 2008 je Izrael štel 7,28 milijona prebivalcev. Uradna jezika sta hebrejščina in arabščina. Temeljni jezik je hebrejski, katerega kot maternega govori večina prebivalcev. Arabski jezik je uporabljen med arabsko manjšino in med Judi, ki so imigrirali iz arabskih dežel (arabski Judje in njihovi potomci tvorijo približno 40% državne populacije). Leta 2008 je arabska manjšina predstavljala preko 20  % prebivalstva.

Večina Izraelcev dobro govori angleški jezik, med televizijskimi programi v Izraelu so številni v angleškem jeziku. Večina šol prične z učenjem angleščine zgodaj; najkasneje v četrtem razredu osnovne šole. Posledica masovnih imigracij iz različnih del sveta, je opazna raznovrstnost govorjenih jezikov. Posledica množičnih priselitev sovjetskih Judov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je razširila uporabo ruščine. Več kot milijon ruskih imigrantov je povečalo prebivalstvo Izraela za 20 %. Ocenjeno je, da 300.000 prebivalcev ruskega porekla ni Judov.

Etiopski Judje, ki kot ena zadnjih množično priseljenih skupnosti tvori 120.000 prebivalcev, uporabljajo za prvi jezik zlasti amharščino. Med pogostimi tujimi uporabljenimi jeziki so tudi francoščina (številčna judovska skupnost iz Francije), poljščina, nemščina, španščina in razni jeziki judovskih etničnih podskupin (npr. ladino in jidiš).

V zadnjem desetletju je sledil močan porast tuje delovne sile v državi. Začasni delavci prihajajo zlasti iz Romunije, Tajske, Kitajske in številnih afriških in južnoameriških dežel. Številni imigranti so v Izraelu nastanjeni ilegalno, zaradi česar je številčna ocena težja, ocenjuje pa se da je teh preko 200.000. Izrael je v zadnjih sprejel več kot 16.000 afriških imigrantov, večinoma beguncev iz Darfurja v Sudanu.

V zadnjem desetletju se je v Izrael priselilo več palestinskih homoseksualnih parov, ki jim je v konzervativnem islamskem okolju grozila kazenska sankcija. Izrael je vodilna država v svetu po javni podpori istospolnih porokam: te podpira preko 61 % prebivalcev. Podpore posvojitev otrok istospolnih parov podpira 60 % Izraelcev.

Emigracije iz Izraela, zlasti v Združene države Amerike in v Kanado, so ocenjene kot skromne. Kljub temu uradni organi večkrat izpostavljajo problem emigracij, saj te predstavljajo resno grožnjo prihodnosti Izraela. Zunaj države naj bi živelo med 600.000 in 750.000 Izraelcev; največ v ZDA in v Kanadi. Leta 2007 je Izrael zapustilo okoli 20.000 prebivalcev, priselilo pa se jih je okoli 14.500. Izselitev je prvič po dvajsetih letih (po ekonomski krizi v osemdesetih) presegla število priseljencev.

Leta 2009 je v naseljih na Zahodnem bregu živelo okoli 300.000 izraelskih državljanov. Večina teh živi v naseljih, ki so bila ustanovljena pred razglasitvijo neodvisnosti, največje med temi je Hebron. Okoli 18.000 Judov živi na območju Golanske planote. Leta 2006 je 250.000 Judov živelo na območju vzhodnega Jeruzalema. Skupno število izraelskih naseljencev na bližnjem območju je okoli 500.000 (6,5 % celotne izraelske populacije). Okoli 7.800 Izraelcev je živelo na območju Gaze, dokler niso bili leta 2005 premeščeni v sklopu mirovnega načrta s Palestino.

Religija

Zid žalovanja predstavlja osrednji verski kraj Judaizma.

Izrael je bil ustanovljen kot domovina Judov z sveta sveta, zato je pogosto oklican kot „Judovska država“. Zakon o vrnitvi, daje pravico vsem Judom in osebam z judovskimi predniki (vsaj eden od starih staršev mora biti Jud) pridobitev izraelskega državljanstva. 75,5 odstotka izraelske populacije predstavljajo Judje različnih etničnih in verskih judovskih ločin. Okoli 68 % izraelskih Judov je rojenih v Izraelu, 22 % je imigrantov iz Evrope in z Amerike ter 10 % iz Azije in z Afrike (vključujoč arabski svet). Verska opredelitev izraelskih Judov je raznolika: 55 % se jih opisuje za tradicionalne Jude, 20 % za sekularne, 17 % za pravoverne Jude in 8 % za Haredi Jude.

Bahajski center v Haifi.

Z 16 % predstavljajo muslimani največjo versko manjšino v državi. Okoli 2 % prebivalstva predstavljajo kristjani in 1,5 % Druzi. Med kristjane se štejejo tako arabski kristjani, kot mesijanski Judje. Ostale verske skupnosti, kot naprimer Budisti in Hindujci so zastopani v številčno manjših skupnostih. Mesto Jeruzalem nosi posebno vlogo tako v judovski, islamski, kot tudi v krščanski kulturi. Večina pomembnih kulturno-zgodovinskih točk se nahaja v starem Jeruzalemu. V judaizmu nosi največjo vlogo Zid žalovanja, v islamu je pomembna mošeja Al Aksa, v krščanstvu pa zlasti Bazilika Svetega groba. Preostala pomembna verska središča se nahajajo zlasti na Zahodnem bregu. Pomembnejša med temi so kraj Jezusovega rojstva, Jama Patriarhov ter grobnica Jožefa in Rachel.

Svetovno središče bahajske vere predstavlja bahajski center v Haifi. Duhovni vodja in začetnik religije je pokopan v Akru. Z izjemo osebja, ki vzdržuje objekt, v Izraelu ni prisotnih članov bahajske skupnosti. Center predstavlja kraj rednega romanja bahajskih vernikov.

Jeziki

Trojezični napisi: v hebrejščini, arabščini in angleščini.

Uradna jezika Republike Izraela sta Hebrejščina in Arabščina. Kljub temu, je večina uradnih napisov zapisana tudi v angleškem jeziku. Novembra 2009 so v Izraelu razpravljali, ali je lahko tujim podjetjem dovoljeno izpolnjevanje uradnih listin tudi v angleškem jeziku. Za gluhoneme osebe so uradni in bančni dokumenti dostopni v znakovnem jeziku.

Kultura

Izraelska kulturna raznolikost izhaja iz pestre sestave prebivalstva: Judje iz vsega sveta po prihodu v Izrael nadaljujejo z lokalno prirejenimi kulturnimi tradicijami, ki so se razvijale znotraj skupnosti skozi stoletja. Izrael je tako postal dom domala vseh judovskih ločin in njihovih običajev. Izrael je edina dežela na svetu, ki se časovno orientira po hebrejskem koledarju. Delo in šolske počitnice potekajo v času judovskih praznikov, uradni dan tedenskega počitka pa je Šabat, kar pa ne velja za ne-Judovske prebivalce Izraela. Izraelska arabska manjšina pušča vidne sledove v izraelski kulturi na arhitekturnem, glasbenem in kulinaričnem področju.

Jad Vašem, muzej Holokavsta.

V literaturi se praviloma uporablja moderna hebrejščina, vendar pomemben delež judovske literature izhaja tudi v jidišu in v ostalih manjših etničnih judovskih jezikih, katerih populacije govorcev je sicer močno skrčil holokavst. Del literarnih del je objavljen tudi v angleščini. Po zakonu, morata dve kopiji vsake izdane knjige v Izraelu biti shranjeni v judovski nacionalni in univerzitetni knjižnici v Jeruzalemu. Od leta 2001 zakon vsebuje dodatek, ki navaja da morajo biti shranjeni tudi vsi javno objavljeni avdio in video posnetki ter ostala izdana gradiva. V letu 2006 je bilo 85 % gradiv izdanih in shranjenih v hebrejskem jeziku. Teden hebrejske knjige, največji izraelski knjižni sejem, poteka vsako leto v juniju.

Izraelska glasba vsebuje številne kulturne vplive; od sefardske glasbe, hasidskih melodij, grške romaniotske glasbe ter modernih zvrsti, kot sta pop in rock. Tradicionalna ljudska glasba, znana pod imenom „Pesmi dežele Izrael“, kot najpogostejšo tematiko izraža težnjo po judovski domovini. Izraelski filharmonični orkester deluje več kot sedemdeset let in letno izvede več kot dvesto koncertov. Iz Izraela prihaja tudi nekaj mednarodno priznanih glasbenikov, kot so Itzhak Perlman, Ofra Haza ter Dana International. Dežela je trikrat slavila na Pesmi Evrovizije; leta 1978, 1979 ter leta 1998. Na tekmovanju sicer Izrael sodeluje od leta 1973, festival pa je kot zmagovalna država gostil dvakrat.

Zelo obiskovana so tudi gledališča in teatri, ki nadaljuje močno tradicijo jidiš teatrov iz vzhodne Evrope. Najstarejše gledališče deluje v Tel Avivu od leta 1918.

Izraelski muzeji tvorijo eno najpomembnejših kulturnih institucij v državi. Glede na število prebivalcev, ima Izrael najvišje število muzejev v svetu. Izraelski muzej v Jeruzalemu hrani obsežno zbirko judovskih eksponatov in predmetov evropske umetnosti. Jad Vašem, muzej holokavsta, hrani največjo zbirko dokumentov na to temo. Poleg osrednjih muzejev v večjih mestih, se priznane kulturne ustanove nahajajo tudi v kibucih.

Šport

Ramat Gan stadion.

Šport v tradicionalni judovski kulturi ni imel pomembne vloge, kar izvira iz tretjega stoletja p.n.š., ko so Grki vladali v deželi Izrael. Atletske ideale spoštovane pri starih Grkih so konzervativnejši Judje razumeli kot vpliv tuje kulture in nezaželen vpliv helenističnih vrednot. Judje so se redko udeleževali olimpijskih iger, saj so takrat udeleženci prinašati darove grškemu bogu Herkulu. Pri Rimljanih je bil šport povezan s krutostjo in nasiljem gladiatorskih borb. Četudi je Herod po deželi gradil stadione in spodbujal tekmovanja v boksu, lokostrelstvu, tekih in v gladiatorskih veščinah, to ni bistveno spremenilo stališča do športa. Negativno mnenje o športu je med nekaterimi ultra ortodoksnimi judovskimi skupnostmi ostalo do danes.

Ne oziraje se na tradicionalna gledanja na šport je rabin, zdravnik in filozof Mojzes Maimonides že v 12. stoletju poudarjal pomen telesnih aktivnosti in ohranjanja telesne forme. Takšno stališče je dobilo nov zagon v 19. stoletju s kampanjo telesne kulture zdravnika, pisca in političnega voditelja Maxa Nordaua, soustanovitelja svetovne sionistične organizacije. V začetku 20. stoletja je glavni palestinski rabin Abraham Isaac Kook razglašal, da »telo služi duši in samo zdravo telo lahko zagotavlja zdravega duha«.

Odprtje sedemnajstih Makabi iger.

V začetku 20. stoletja je bilo v Evropi ustanovljeno Makabsko gibanje. Poimenuje se po svetopisemskem junaku Judi Makabejcu. Ker so atletske igre in tekmovanja pod vplivom grške kulture v Jeruzalem pripeljali njegovi nasprotniki, proti katerim se je boril, jih je ukinil takoj, ko je prevzel nadzor nad mestom. Do leta 1914 je bilo v Evropi ustanovljenih več kot sto makabskih in podobnih klubov. Največji med njimi so ustvarili nekatere najboljše državne ekipe, vključno z nogometnimi, ki so igrale v najvišjih nacionalnih ligah.

Leta 1932 so organizirali prve Makabske igre oziroma Makabijada, ki imajo svoj vzor v modernih olimpijskih igrah. Sedaj jih v Izraelu organizirajo vsaka štiri leta. Glede na število udeležencev so med petimi največjimi športnimi dogodki na svetu. Mednarodni olimpijski komite jih priznava kot regionalne igre. Na sedemnajsti Makabijadi leta 2005 je bilo več kot 7.700 udeležencev iz 55 držav.

Med rekreativnimi športi je zelo priljubljeno plavanje, jogging, kolesarjenje in pohodništvo. Na peščenih plažah igrajo Matkot; igro s kratkimi lesenimi reketi in enako žogico kot pri squashu. Igra je tako priljubljena, da ji pravijo neuradni nacionalni šport. V zadnjih letih narašča število igralcev odbojke na mivki. V hokeju na ledu, ki ga igrajo od leta 1986 imajo tisoč igralcev, prav toliko kot v baseballu.

Gal Fridman, zmagovalec OI v surfanju leta 2000.

Danes sta najbolj priljubljena športa nogomet in košarka. Ligat ha'Al je prva državna nogometna liga, Ligat Winner pa prva državna košarkarska liga. Košarkarski klub Maccabi Tel Aviv je petkratni zmagovalec Evrolige. Nacionalni šahovski center Beer Ševa, kjer šah učijo že v otroških vrtcih, je dom številnih šahovskih prvakov iz nekdanje Sovjetske zveze in prizorišče svetovnega ekipnega šahovskega prvenstva leta 2005. Leta 2007 je Izraelec Boris Gelfand dosegel drugo mesto na svetovnem šahovskem prvenstvu. Športniki so dosegli vidne rezultate tudi v rokometu, atletiki in drugje. Priljubljenost tenisa narašča. Tenisačica Shahar Pe'er je bila leta 2007 petnajsta na WTA lestvici. V Izraelu deluje 60 nacionalnih športnih zvez. Število arabskih športnikov narašča. Eden najboljših izraelskih nogometašev, Abbas Suan je izraelski Arabec.

Izrael je v svetovnem vrhu na področju športne rehabilitacije. Številni športni klubi s pomočjo športa pomagajo invalidom pri aktivnem življenju. Na paraolimpijskih igrah so osvojili izraelski športniki številne medalje. Leta 1972 je enajst izraelskih športnikov umrlo kot žrtve oboroženega napada na olimpijskih igrah v Münchnu. Doslej so izraelski olimpijci osvojili šest olimpijskih medalj na letnih olimpijskih igrah. Prvo medaljo je osvojil Yael Arad leta 1992 v Judu. Leta 2004 je Gal Fridman osvojil prvo zlato medaljo v surfanju na vodi. V bližini Netanye deluje izraelski nacionalni institut za šport s 37 vrhunskimi športnimi objekti in napravami.

Glej tudi

• Izraelsko kraljestvo (združeno)

Literatura

• Ausubel, N. (1964). The Book of Jewish Knowledge. New York, New York: Crown Publishers. ISBN 0-517-09746-X
• Barzilai, G. (1996). Wars, Internal Conflicts, and Political Order: A Jewish Democracy in the Middle East. State University of New York Press. ISBN 0-7914-2943-1
• Bregman, A. (2002). A History of Israel. Palgrave Macmillan. ISBN 0-333-67631-9
• Gelvin, J.L. (2005). The Israel-Palestine Conflict: One Hundred Years of War. Cambridge University Press. ISBN 0-521-85289-7
• Goldreich, Y. (2003). The Climate of Israel: Observation, Research and Application. Springer. ISBN 0-306-47445-X
• Herzl, T. (1946). The Jewish State. American Zionist Emergency Council. ISBN 0-486-25849-1
• Kornberg, J. (1993). Theodor Herzl: From Assimilation to Zionism. Indiana University Press. ISBN 0-253-33203-6
• Mazie, S. (2006). Israel's Higher Law: Religion and Liberal Democracy in the Jewish State. Lexington Books. ISBN 0-7391-1485-9
• Rosenzweig, R. (1997). The Economic Consequences of Zionism. T Brill Academic Publishers. ISBN 90-04-09147-5
• Scharfstein, S. (1996). Understanding Jewish History. KTAV Publishing House. ISBN 0-88125-545-9
• Stendel, O. (1997). The Arabs in Israel. Sussex Academic Press. ISBN 1-898723-23-0
• Stone, R.A. & Zenner, W.P. (1994). Critical Essays on Israeli Social Issues and Scholarship. SUNY Press. ISBN 0-7914-1959-2
• Torstrick, R.L. (2004). Culture and Customs of Israel. Greenwood Press. ISBN 0-313-32091-8

Zunanje povezave

• Izraelski vladni portal
• Israel Broadcasting Authority
• Israel National News
• Izraelsko ministrstvo za turizem
• Israel Tourism Guide
• Veleposlaništvo Republike Slovenije v Tel Avivu
• Veleposlaništvo Države Izrael na Dunaju
• Športne zveze v Izraelu
• Osnovne Informacije o Izraelu za otroke
• Izrael - fotografije