Biološki parametri
	Sestava in biomasa fitoplanktona

Časovna in globinska razporeditev fitoplanktonske biomase - količine klorofila a na referenčni postaji F v obdobju 1997-2000 Vrednosti fitoplanktonske biomase izražene kot klorofil, se gibljejo od 0,28 do 8,79 ľg Chl a/l. Najvišje vrednosti nastopajo februarja ali marca. Po spomladanskem višku koncentracije padejo in ponovno narastejo maja - junija. V poletnih mesecih so koncentracije klorofila nizke, v novembru pa dosežejo tretji višek. Najvišje vrednosti (> 12 ľg Chl a/l, jeseni 1998 in spomladi 1999) praviloma sovpadajo z nizko slanostjo in najvišjimi koncentracijami nitrata v površinskem sloju morja. Južni del Tržaškega zaliva naseljuje mikroflagelatno-diatomejski tip fitoplanktonske združbe. Spomladanski in jesenski viški so povezani s porastom števila diatomej, aprila pa so najštevilčnejši mikroflagelati.

Trofično stanje morja

Vrednosti trofičnega indeksa TRIX-a na štirih lokacijah obalnega morja R. Slovenije v obdobju 1990-2000 Analiza povprečnih mesečnih vrednosti klorofila zadnjih desetih let kaže veliko nihanje med posameznimi leti, vendar vrednosti ne presegajo koncentracij 2,5 ľg Chl a/l, kar po klasifikaciji OECD vzhodni del Tržaškega zaliva uvršča med oligotrofna obalna območja. Primerjava srednjih letnih koncentracij za posamezne postaje kaže najvišje vrednosti na postaji v notranjosti Koprskega zaliva (postaja K) in sredi Tržaškega zaliva (postaja CZ), najnižje pa na referenčni postaji (postaja F), ki je pod vplivom oligotrofnih južno jadranskih vod. Kakovostno stanje morja se v zadnjih letih ocenjuje s pomočjo numerične skale t.i. trofičnega indeksa (TRIX). Predlagani indeks poleg koncentracij raztopljenega dušika, fosforja in klorofila upošteva tudi zasičenosti s kisikom, dodatno pa še prozornost morja. Numerična skala obsega vrednosti indeksa med 0 in 10 (Vollenwaider in sod. 1997). Izračunane vrednosti TRIXa na postajah obalnega morja v obdobju 1997 - 2000 so večinoma razvrščene v razred med 4,5 in 6, kar je indikacija za zmerno evtrofne vode.

Izredni pojavi - pojav sluzi

Opise o sluzastih masah, ki so preplavile obalne vode, najdemo v kronikah severno jadranskih mest že v 18. in 19. stoletju. Nekateri opisujejo problem kot lokalen, drugi omenjajo široko razširjenost sluzastih mas v celotnem severnem Jadranu. V letih od 1927 do 2000 je lokalno pojavljanje sluzi zabeleženo 15-krat in sluzenje večje razširjenosti pa 11-krat. Pojav sluzi na površini - Foto Boris Šuligoj Pojav sluzi na območju severnega Jadrana je praviloma omejen na pozno pomladansko in poletno obdobje. Leta 1997 je pojav trajal dlje (od začetka junija do začetka septembra) kot l. 2000 (začetek junija - sredina julija). Sluz se prične tvoriti v vodnem stolpu kot posledica izločanja snovi, ki deluje kot nekakšno lepilo in lebdeče organizme ter nežive delce povezuje v velike splete, podvodne zavese in oblake. Običajno so sluzasti spleti in oblaki najgostejši ob sloju gostotnega preskoka (med 10 in 20 m globine). Zaradi različnih presnovnih procesov v sluzi se gostota sluzastih mas čez dan spreminja: če postanejo lažje, priplavajo na površino, gostejše potonejo v globlje sloje morja, manjši del tudi na dno. Poletni maestral in plimovanje površinske mase sluzi potiska proti obali, kjer se lahko zgostijo v nekaj cm debele sloje. Pomembno vlogo pri celotnem procesu ima tudi tokovanje. Kopičenje sluzi povezujemo tudi z zmanjšano izmenjavo severno jadranskih vod s srednjim Jadranom v poletnem času, kar omogoča ohranjanje in kopičenje sluzastih mas v severnem Jadranu. Pojav sluzi ni istoveten s cvetenjem morja, kjer se zaradi velike gostote enoceličnih organizmov, ki v vodi lebdijo (planktona) morja obarva zeleno, rjavo, rdeče. V začetnem obdobju, ko je sluz omejena na vodni stolpec, so posledice pojava odvisne predvsem od njegove prostorske razširjenosti. Prizadene predvsem lebdeče organizme, ki so slabo gibljivi (zooplankton) in se sluzastim mrežam in oblakom ne morejo izogniti. Zlasti hude so lahko posledice za nekatere vrste rib, ki se razmnožujejo v toplem delu leta, saj v sluzastih masah jajčeca in mladi stadiji rib zelo težko preživijo. Ko se sluz posede na dno mehansko prekrije organizme, ki živijo na ali v dnu in onemogoči normalne fiziološke procese. Močno so prizadeti predvsem filtratorski organizmi (spužve in plaščarji), pa tudi nekateri drugi npr. ožigalkarji. Pod sedimentirano sluzjo pogosto pride do popolnega pomanjkanja kisika, kar dodatno ogroža pridnene živali, ki se iz vplivnega območja sluzi ne morejo umakniti.

Pregled školjčnih nasadov z mikroskopskim posnetkom Fitoplanktonske vrste oklepnega bičkarja Foto: A. Bolje, P. Mozetič j Prisotnost toksičnih vrst fitoplanktona Med škodljivimi mikroalgami, ki proizvajajo človeku nevarne strupe, se v Tržaškem zalivu pojavljata dve vrsti oklepnih bičkarjev, povzročitelji diarojične zastrupitve (DSP - zastrupitev) in povzročitelji življenjsko nevarnih paralitičnih zastrupitev (PSP - paralitična zastrupitev). Gostota škodljivih mikroalg je najvišja na področju gojišč užitne klapavice (Mytilus galloprovincialis) v Strunjanu in notranjosti Piranskega zaliva. Sezonska dinamika obeh rodov oklepnih bičkarjev niha v odvisnosti od nihanja temperature. Težav zaradi zastrupitev DSP ali PSP slovenska zdravstvena statistika ne zajema. Primer prisotnosti strupov PSP v užitnih klapavicah so odkrili na italijanski obali, kar je zaenkrat le osamljen primer v severnem Jadranu. Vendar pa stalna prisotnost povzročiteljev življenjsko nevarnih paralitičnih zastrupitev v Tržaškem zalivu ne izključuje možnosti pojavljanja PSP zastrupitev v prihodnosti. Zastrupitve s školjkami so prisotne v obalnih vodah 15 evropskih držav, število primerov zelo variira med leti in ni opaziti splošnega trenda. Direktiva 91/492/EEC vključuje med drugim nadzor nad morskimi biotoksini (DSP, PSP, ter nekaterimi drugimi toksini (TTX - ttertadotoksin CTX - ciguatera toksin).

	Parametri onesnaženja z nevarnimi snovmi
	Vsebnost ogljikovodikov v sedimentu

Koncentracije ogljikovodikov v sedimentu kažejo na zmerno onesnaženost morskega sedimenta vzhodnega dela Tržaškega zaliva. Najvišje vrednosti ogljikovodikov v obdobju 1997 - 2000 so bile izmerjene na postaji v ustju reke Rižane blizu glavnega pomola Luke Koper in na vhodu v Marino Portorož ter sredi Koprskega zaliva. Sam izvor ogljikovodikov je težko natančno določiti, vsekakor pa razporeditev ogljikovodikov kaže na vpliv pomorskega prometa, navtičnega turizma, ter v manjši meri tudi drugih antropogenih vnosov (vnos preko atmosfere, komunalne čistilne naprave, meteorne vode). Vsebnost alifatskih ogljikovodikov (C14-C34) v zgornjem sloju sedimenta obalnega morja R. Slovenije v obdobju 1997 - 2000. Vsebnost policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH) v zgornjem sloju sedimenta obalnega morja R. Slovenije v obdobju 1997 - 2000.

Vsebnost ogljikovodikov in težkih kovin v organizmih

Vrednosti kadmija, živega srebra in alifatskih ogljikovodikov v tkivu klapavic (Mytilus galloprovincialis) so višje na postaji pred Marino Koper v primerjavi z rezultati školjk v Strunjanu, medtem ko je bila koncentracija aromatskih ogljikovodikov primerljiva na obeh vzorčevalnih mestih. Pokazatelj biološkega odgovora morskih organizmov na onesnaženje okolja s težkimi kovinami, je lahko povečana vsebnost metalotioneinov v tkivu školjk. Količina metalotioneinov v tkivih klapavic (Mytilus galloprovincialis) se giblje od 50 do 230 µgMT/g, najvišje vsebnosti so bile izmerjene v vzorcih merilnega mesta pred Marino Koper, nižje pa v gojenih klapavicah v Strunjanskem in Piranskem zalivu.