Cesar

Za druge pomene glej Cesar (razločitev).

Cesar je imperatorski naslov.

Ta imperatorski naziv je značilen za območje Zahodne in Srednje Evrope ter za področja, ki so bila pod rimskim oz. bizantinskim vplivom. Naziv izhaja iz imena rimskega diktatorja Julija Cezarja.

Iz imena cesar so nastala podobna imena za vladarje, npr. car in kaiser.

Je najvišji vladarski naziv, ki obstaja od Julija Cezarja dalje, in je imel skozi zgodovino različne pomene. V rimskem imperiju se je uporabljal za vladarje do propada Zahodnega cesarstva 476 in v vzhodnem delu – Bizantinski državi do propada 1453. Na zahodu se je naziv nadaljeval s kronanjem Karla Velikega 800 ter se kasneje povezal z nemško kraljevsko častjo pod Otonom Velikim 962. Do Friderika Velikega 1452 so cesarje kronali papeži v Rimu. Naziv je v Franciji prevzel Napoleon 1804 in pozneje njegov nečak Napoleon III. 1852 – 1877, v Avstriji pa Franc II., ki se je moral pod pritiskom Napoleona začasno odreči cesarski kroni. V Rusiji se je na tradicijo bizantinskega cesarstva navezal vladar Peter Veliki, ki si je 1721 dodelil naziv car. Britanski kralji so med 1877 – 1947 nosili naziv cesarjev Indije, Habsburžan Maksimilijan I. si je med 1864-67 nadel ime mehiški cesar. Po nastanku nemške države se je pruski kralj tudi imenoval cesar, do poraza v 1. svetovni vojni, ko je bilo ukinjeno nemško cesarstvo. Leto prej je bil med revolucijo v Rusiji odstavljen zadnji car. Tudi vladarje Japonske, Kitajske in Irana so v zahodnem svetu poimenovali cesarje.

Glej tudi

• seznam rimskih cesarjev
• seznam nemških cesarjev
• seznam ruskih carjev