Doc. dr. Igor Škamperle, letnik 1962, po rodu Tržačan, je predavatelj sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Krščanstvo sodi med teme, ki jih obravnava – podobno kot alpinizem, s katerim se je nekoč uspešno ukvarjal – s posebno zavzetostjo.
Zakaj je imel Jezus v tedanjem patriarhalnem času veliko privrženk med ženskami?
Jezus je bil kot duhovni voditelj nenavaden, saj je imel med privrženci zelo veliko preprostih ljudi. Tudi do žensk se je obnašal neobičajno, obravnaval jih je podobno kot moške, čeprav denimo njihova beseda v tedanji družbi ni imela nobene juridične vrednosti. Izbral si je 12 apostolov, a le Janez je imel dovolj poguma, da je bil z njim pod križem, bilo pa je tam več žensk, najbolj znani sta njegova mati Marija in Marija Magdalena.
Zakaj se je Katoliška cerkev tako burno odzvala na knjigo Da Vincijeva šifra?
Knjiga je napisana zelo spretno, zaigrala je na določena človeška čustva in bila odlično trženjsko podprta ter dosegla velik uspeh. Ta je vzpodbudil Katoliško cerkev, da je demantirala zgodovinske neresnice, ki jih v knjigi navaja pisatelj; nekatera dejstva namreč zamolči, druga pa poudari in pogosto "na horuk" konstruira svoje teze. Prav teza, da je Jezus z Marijo Magdaleno spal in bil z njo morda celo poročen, je bila za milijone bralcev očarljiva in na to se je Cerkev odzvala.
Od kdaj in zakaj Katoliška cerkev svojim duhovnikom zapoveduje celibat?
Celibat, neporočenost duhovnih vodij in učenjakov, je bil v antičnem času pogost. Jezus, ki ga je sam prakticiral, ga svojim učencem ni zapovedal. Cerkev ga je zapovedala v 11. stoletju, sklicujočse na izvorno Jezusovo držo – da ni bil družinski mož. Katoliška cerkev vztraja pri tem do danes, protestantizem in nekatere druge cerkve pa so ga odpravile. Cerkev s celibatom duhovnikom ne prepoveduje seksualnosti, ampak sklenitev poroke, saj je mnenja, da mora biti duhovnik zgled duhovne službe, ki je namenjena vsem. Ljudem je na voljo tudi čustveno, kar pa naj bi mu lastna družina oteževala, z neporočenostjo pa naj bi tudi sledil Jezusovemu zgledu.
Jezus je promoviral, poosebljal številne moralnoetične vrednote, pa vendar je bilo prav "v imenu Jezusa" toliko vojn, pobijanja in vsakovrstnega gorja …
Vsaka religija sproža številne konflikte in tako verjetno tudi vselej bo. Prvič, zgodovino ustvarjamo ljudje z vsemi svojimi slabostmi, z napuhom, sovraštvom, nerazumevanjem ... Drugič, religija precej zajema človekova čustva in čustvo pogosto uide racionalnim, moralnim, pravnim načelom; v tem verskem zanosu so mogoče najrazličnejše nečloveškosti. Tretjič, nekako je konflikt med ljudmi potreben, da se stvari izčiščujejo. Dokler bomo ljudje ljudje, bodo konflikti med nami obstajali, tudi v imenu vere, ki sicer zapoveduje mirno sobivanje. Svet brez konfliktov ni človeški svet, na žalost.
Ljudje so bili skozi zgodovino v shizofreni situaciji, ko so skušali slediti Jezusovim visokoetičnim načelom, institucije, ki naj bi skrbele za sledenje njegovi ideji, pa so ta načela pogosto grobo kršila …
Zgodovina krščanstva in zgodovina Evrope, ki sta med seboj prepleteni, je zgodovina izrojenosti, sporov in tudi očiščevanja. Tudi Cerkev je, povedano v metafori, Jakobova, duhovna, in Ezavova, posvetna, materialna, brutalna. Kot zgodovinska ustanova je podvržena zlorabam moči, ideologiji, pokvarjenosti, izkoriščanju, hkrati pa je, kar je posebnost Katoliške cerkve, ves čas nosilka čistosti, Jezusovega sporočila. Kristjani so bili od samega začetka ujetniki te njene dvojnosti in bodo vselej, dokler bo obstajala.
Marjan Žiberna
