Ker sem arheolog, se bom nekoliko natančneje posvetil tistim vidikom Tomažičevega pisanja (v zadnji številki Raziskovalca, januar 1998, 91-92), ki se dotikajo mojega področja (še posebej časa bronaste in železne dobe). Ne morem pa si kaj, da ne bi najprej laično komentiral nekaterih njegovih lingvističnih in drugih "spoznanj". Trditvi, ki ju uvodoma kot nasprotujoči si predstavi g. Tomažič, sta naslednji: "Za zakarpatsko teorijo ali za kakršnikoli prihod Slovencev v 6. stoletju ni nobenih dokazov" in "Nasprotno pa imamo številne dokaze, da smo Slovenci kot potomci Venetov eden najstarejših narodov v Evropi." Če ju dobro preberemo, je jasno, da si trditvi nista v nasprotju, t. j., obe sta lahko resnični in njunega soočanja kot dveh skrajnih, nepomirljivih stališč preprosto ne razumem. Če hoče biti g. Tomažič znanstveno kredibilen, ne more uvodnih postavk svojega pisanja zastavljati tako nelogično. A pojdimo naprej, h ključnim desetim zapovedim! Razdelimo jih lahko na tiste, katerih dikcija v osnovi povzema lingvistične (1., 3., delno 4., 9. in 10. zapoved), arheološke (2. in delno 4. zapoved) ter zgodovinske (5., 6., 7. in 8. zapoved) vire. Številne zapovedi se opirajo na vire več disciplin, njihova terminologija je do skrajnosti zamešana in so kot take še posebej nepregledne. Poskusimo se prebiti skoznje.

Uvodna trditev "V daljno Indijo so Indoevropejci (kakor kaže, pretežno Veneti) v drugem tisočletju pr. Kr. prinesli svoj jezik (sanskrt), ki je presenetljivo podoben slovenskemu jeziku..." je zgled, kako naj se "znanstveno" argumentiranje ne začne. Kaj pomeni formulacija "pretežno Veneti"? Kako lahko govorimo o tako jasno definiranih etničnih oznakah že za čas 2. tisočletja pr. n. š., ko pa nimamo za to nobenih sočasnih lingvističnih virov? Tomažičev odgovor lahko milo rečeno označimo kot populistično etimologiziranje, pri katerem očitno računa z bralstvom, ki nima namena preverjati njegovih trditev, pač pa naj bi mu preprosto verjelo na besedo. Danes imamo pač tudi lingvistični laiki na voljo širše dostopne etimološke slovarje, in če se omejim le na tiste slovenskega jezika (Bezlaj 1976, 1982, 1995 in Snoj 1997), lahko ugotovim naslednje: Vse besede, ki jih g. Tomažič navaja kot zgled presenetljive podobnosti med sanskrtom in slovenskim jezikom, držijo. Krasno! Drži pa tudi to, da ga ni slovanskega jezika, ki ne bi imel podobnih ali celo še večjih presenetljivih podobnosti pri teh istih besedah! Zainteresirane bralce pozivam, da si vse besede, ki jih g. Tomažič ponuja kot kronski dokaz svojih tez, ogleda v navedenih slovarjih in presodi. Če se še sam spustim v podobno etimologiziranje, lahko navedem tudi nekaj neslovanskih jezikov, kjer so te podobnosti prav take in še večje, npr.: sanskrtska patha (slov. pot, tudi npr. sr./hr. put in mak. pat), za katero sicer v navedenih slovarjih lepo beremo, da gre pri sanskrtu za nom. panthah, gen. pathah in akuz. pantham (g. Tomažič nas torej zavaja že v izhodišču!), ima lepe analogije v gr. patos, angl. path, nem. Pfad in, glej, glej, v starogerm. patha (prim. Wahrigov Deutsches Wörterbuch). Ne dvomim, da bi morebitnemu zavzetemu iskalcu podobnosti med sanskrtom in katerimkoli drugim indoevropskim jezikom z malo truda uspel podoben podvig - ne le pri letonščini, ki jo g. Tomažič navaja kot derivat (?) venetščine. Mimogrede: letonščina ni skandinavski, temveč baltski jezik, njeni govorci živijo ob Baltskem morju, ne pa ob Atlantskem oceanu.

Če povzamem lingvistični sklop g. Tomažiča, je očitno naslednje: v svojih izvajanjih je močno selektiven tako pri izboru besed, še bolj pa pri navijanju za njihove izključno slovenske etimologije. Izvajanja so tako zavajajoča in očitno je, da g. Tomažiču namen posvečuje sredstvo. Kako daleč smo od elementarnih zahtev znanstvene raziskave, pri kateri naj se v izhodišču soočijo vsi razpoložljivi viri in šele na tej podlagi delajo sklepi!

Ker bralcem še vedno ni jasno, kakšna so bila pota jezikov in kaj je razlog teh tesnih sorodnosti, sledi naslednji Tomažičev miselni podvig: "Slovenski in indijski jezikoslovci potrjujejo izredno podobnost med sanskrtom in slovenščino (dejansko slovanskimi jeziki oz. tudi drugimi indoevropskimi jeziki (glej zgoraj); ob tako drznem sklicevanju na specialiste jezikoslovce bi bilo korektno navesti citate, op. P. T.), ki si je ne moremo razlagati drugače kakor z dejstvom, da je slovenski jezik še najbolj povezan z nosilci kulture žarnih grobišč, ki jih poznamo pod imenom Veneti." In nato še: "V Sloveniji so dokazana številna naselja kulture žarnih grobišč (Veneti) iz časa okoli 1200 pr. Kr., medtem ko jih arheologija ugotavlja v severni Italiji šele nekoliko kasneje. To dokazuje prihod Venetov iz lužiške kulture po jantarski poti z najvažnejšo postojanko prav v Sloveniji."

Poglejmo si nekoliko natančneje, kako je s tem zanimivim fenomenom. Naj takoj povem, da si nikoli nisem znal razložiti, zakaj Venetoslovenci rinejo z glavo skozi zid in vztrajajo pri izvoru kulture žarnih grobišč v lužiški kulturi. Za božjo voljo! Izvorno področje lužiške kulture je prav tako onstran Karpatov in nedaleč od tako osovraženih Pripjatskih močvirij - tu so torej rasli in stasli pokončni Veneti? G. Tomažič torej trdi: Slovani (oz. Slovenci oz. Veneti oz. kdorkoli pač že) se torej niso prihuljeno priplazili iz zakarpatskih močvirij v 6. st. n. št. - to je lažniva pravljica. Svetla Resnica je, da so to isto storili v 12. st. pr. n. št...

Tezo o genezi kulture žarnih grobišč v lužiški kulturi so Venetoslovenci povzeli po nekaterih starejših poljskih avtorjih in po mnenju, ki je bilo še nekako pred petdesetimi leti v Srednji Evropi dejansko prevladujoče. Eden zadnjih njegovih zagovornikov med avtoritetami prazgodovinske arheologije je bil npr. dunajski prof. R. Pittioni (glej npr. njegove previdne formulacije, ki navsezadnje zadevajo le Spodnjo Avstrijo in delno Gradiščansko, v Pittioni 1954, 405ss, in jih primerjaj s Tomažičevo brezprizivno Resnico o ekspanziji od lužiškega do severnoitalijanskega prostora!). Danes tega mnenja ne podpira nihče več niti med germanskimi niti med slovanskimi arheologi. Navedemo pa lahko celo paleto argumentov za izhodišča kulture žarnih grobišč v drugih regijah. Eden prvih, ki je predpostavljal drugačno izhodišče te kulture, je bil že v tridesetih letih marburški prof. G. von Merhart: iskal ga je med Panonsko nižino in zahodnim Balkanom, pri čemer so mu bile pomembna podlaga za to tezo najdbe z današnjega slovenskega ozemlja in okolice. Če bi torej Venetoslovenci znali bolje spremljati arheološko literaturo in se jim čas ne bi ustavil pred pol stoletja in več, bi ugotovili, da lahko ima kultura žarnih grobišč za avtohtonistične teze mnogo bolj atraktivne izvore. Poznamo številne regije, v katerih so prebivalci že v srednji bronasti dobi (sredi 2. tisočletja pr. n. š. torej) pokopavali v planih nekropolah in žarnih grobovih. Naj omenim le skupine Vatya, Piliny, Otomany, Vatin, Dubovac - Žuto Brdo v severni Srbiji, Vojvodini, romunski Transilvaniji, na vzhodnem Madžarskem in na jugovzhodnem Slovaškem, ter npr. številna grobišča v severni Italiji - v Lombardiji in Venetu (delno z mešanim pokopom - inhumacijo in kremacijo pokojnikov, pri katerih pa je že v srednji bronasti dobi vse bolj prevladovala kremacija umrlih). Če se pomaknemo še bližje našemu prostoru, moramo omeniti enak način pokopa pri virovitiški skupini v Slavoniji, katere začetki segajo gotovo že najmanj v 14. st. pr. n. š. Na to skupino se navezujejo tudi nekateri zelo zgodnji plani žarni grobovi npr. iz Kamnika in Ptuja v Sloveniji. Prosim g. Tomažiča, naj mi pokaže genezo teh grobov iz lužiške kulture - ta podvig bi resnično rad videl. Neuporaba primarnih virov (se pravi naselbinskih, posebej pa še grobnih najdb - keramike in kovinskih predmetov iz grobnih celot, kar je v arheologiji temeljno gradivo) je temeljna značilnost Tomažičevega pisanja in pisanja Venetoslovencev. Pri tem ne mislim le na njegova zadnja prispevka v Raziskovalcu (ki tudi ni pravo mesto za tovrstne temeljne raziskave), temveč še bolj na uporabo arheoloških virov v knjigah Veneti naši davni predniki? in Z Veneti v novi čas, ki naj bi sintetično argumentirali venetoslovenske teze. Eden mojih osnovnih očitkov Venetoslovencem je torej naslednji: po eni strani jim arheološki viri (od poznobronastodobnih naprej) predstavljajo ključni gradbeni element njihove grandiozne konstrukcije, po drugi pa sploh ne vedo, kako se z njimi okoriščati. Glede fenomena kulture žarnih grobišč bi jim priporočal, naj si za začetek preberejo sintetične študije, npr. Müller-Karpe, 1980, Beiträge, 1995, Peroni, 1989, PJZ IV, prispevke v AV 39-40 in Teržan, 1995/96. Če se bodo nekoliko pozabavali s temi zanimivimi teksti, se bodo morali soočiti z nekaj vprašanji:

• kultura žarnih grobišč je očitno zbirni pojem za izredno raznoličen in dolgotrajen pojav, katerega začetki so še v veliki meri nejasni. Ideja, po kateri bi bili Veneti nosilci kulture žarnih grobišč, je v arheološki strokovni javnosti nepojmljiva. Popolnoma napačno si je predstavljati, da ima razširitev kulture žarnih grobišč kakršnokoli povezavo s kakšnimi jasno in ozko določenimi etničnimi nosilci. Kultura žarnih grobišč v svojem najširšem obsegu zajema področja od Britanskega otočja in Iberskega polotoka do Romunije in Belorusije, njen edini pravi skupni imenovalec pa je žgani pokop, sicer pa je tako po podrobnostih pokopnega obreda, še bolj pa po razlikah v načinu bivanja njenih nosilcev in njihovi materialni kulturi izredno raznolična. Vezati nosilce kulture žarnih grobišč na en etnos, prvič sporočen 500 do 800 let pozneje, je torej, milo rečeno, abotno. Tako početje bi lahko primerjali z naslednjim: če za čas prvih stoletij n. š. ne bi imeli pisanih virov (kot jih nimamo za čas kulture žarnih grobišč), bi arheološko ugotovljeno eksplozivno razširitev skeletnega pokopa z vzhoda (in npr. konkretneje, iz Judeje) v okviru rimskega imperija prosto po Venetoslovencih razložili kot židovsko osvojitev Evrope, ne pa kot kompleksno in postopno spreminjanje duhovnih vrednot, ki je v končni fazi pripeljalo do uveljavitve in prevlade ene od novih religij - krščanstva.
• Južni del Srednje Evrope in tudi severni del Italije je v času nekako med 1200 do 1050 pr. n. š. očitno zajela kriza globalnih razsežnosti, ki se v arheoloških virih kaže kot tako rekoč popolna diskontinuiteta, saj skoraj ne poznamo naselbin ali grobišč, ki bi kazala kontinuiteto iz predhodnega v mlajši čas. Šele koncem 11. stol. (s t. i. mlajšo kulturo žarnih grobišč) in kasneje se poselitev spet (in v nekaterih predelih prvič) močno zgosti, pri čemer sta materialna kultura in tip poselitve na prostoru današnje Slovenije popolnoma drugačna od tistega na estenskem in padovanskem območju - matičnem prostoru venetske kulture in venetskega etnosa. Lepo bi torej bilo, če bi Venetoslovenci natančneje povedali, katera so tista številna naselja kulture žarnih grobišč iz časa okoli 1200 pr. n. š. - nekaj jih je gotovo, vendar v Sloveniji množično nastopijo šele z 10. stol. pr. n. š. brez kakšne tesne povezave s predhodnimi.
• S prvim pojavom spomenikov pismenosti od 8. stol. pr. n. š. naprej se na območju bivše kulture žarnih grobišč pojavljajo jeziki, kot so npr. etrurščina (srednja Italija, Bologna), latinščina (Lacij južno od Tibere), retijščina (Tirolska, Tridentinsko-Gornje Poadižje), keltščina (skupina Golaseca v Lombardiji), venetščina (estenska skupina), če ne naštevam naprej. Zakaj bi torej morali biti prav Veneti edini in izključni nosilci kulture žarnih grobišč, mi zares ni jasno.
  Seveda imajo Venetoslovenci vso pravico, da se ne strinjajo z navedenimi (in drugimi) sklepanji, kot se nam ponujajo iz modernih študij kulture žarnih grobišč. Vendar, če hočejo biti v svojih izvajanjih znanstveno kredibilni, se morajo opreti na temeljne vire, t. j. naselbinsko, grobno, depojsko in drugo gradivo, obsežno citirano v navedenih delih, in iz njega potegniti maksimalni povedni potencial, če mislijo, da to še ni bilo narejeno. Do podobnih in še večjih problemov pri razumevanju etnične slike pridemo pri Venetoslovencih v železni dobi, ko so jasno ločljive arheološke skupine od Veneta do današnje Avstrije spet vse potisnjene pod venetski klobuk - vse z osnovnim motom, da namen posvečuje sredstvo.
  Prostor ne dopušča ponovnih komentarjev k že znanim tezam o poznoantični in zgodnjesrednjeveški kontinuiteti noriškega prebivalstva, zato naj mi bo dovoljen le kratek komentar k dvema novima Tomažičevima cvetkama.
• K njegovemu pisanju glede Armorike lahko dodam le naslednje: Če bi bil v geografiji in toponomastiki slovenskih pokrajin nekoliko bolj izobražen, bi moral vedeti, da je najlepša etimologija njegovim "Brejžic" vas Brežec pri Divači oz. pri Škocjanu na Krasu. G. Tomažiča bo gotovo razveselilo, da je pod to vasjo plano žgano (!) grobišče z nekaj izrednimi najdbami: najstarejšimi primerki železnih predmetov v tem delu Evrope (vsekakor že vsaj iz 10. stol. pr. n. š.), nekaterimi predmeti (npr. meči in fibule), katerih najustreznejše analogije segajo do srednje Italije in globoko na Balkan ter posredno do Grčije. G. Tomažiču ponovno zagotavljam, da to grobišče nima nobene povezave z lužiško kulturo (žal niti ne z Armoriko), prepričan pa sem, da se bo o tem sam pozanimal. K temu le vprašanje: Zakaj se Venetoslovenci nikoli niso resno pozabavali z dejstvom, da se v številnih antičnih virih mitološka geneza Venetov veže na Antenorja in prek njega na trojanski ciklus (prim. Braccesi 1984)? Je to le izraz preslabe izobraženosti ali pa morda izogibanje "manj častnim" jugovzhodnim navezavam? Naj vendar namignem, da bodo Venetoslovenci morali vsaj malo potipati v to smer. Kako sicer priti do daljnje Indije?
• G. Tomažič nas razsvetljuje z novico, da se je pokristjanjevanje začelo pri zahodnih Slovencih na Primorskem, kjer naj ne bi bilo nobenega znamenja, da je bilo krščanstvo v 7. stol. ukinjeno. Prva trditev seveda lahko drži. Žal (še) nimamo nobenega vira (niti zgodovinskega niti arheološkega), ki bi podpiral to tezo. Tisto, na kar želim ponovno opozoriti, je brezprizivna dikcija Tomažičevega pisanja, dikcija, ki nas poučuje o Resnici brez možnosti ugovora, hkrati pa brez podpore v virih. To je pač pisanje, ki ni znanstveno in namenjeno radovedni in raziskujoči javnosti, temveč vernikom Tomažičeve in njemu podobnih ideje. Glede ukinitve krščanstva v 7. stol. bi opozoril na dovolj znano dejstvo, da je krščansko prebivalstvo od 5. stol. naprej vse bolj prisotno na odmaknjenih višinskih postojankah, ugotovljenih danes po celotni Sloveniji - tudi v Posočju, v Vipavski dolini in na Krasu - ki si jih razlagamo kot pribežališča lokalnih pokristjanjenih (!) skupnosti in ki so vse po vrsti opuščene v 6. oz. 7. stol. Če g. Tomažič meni, da ni tako, mora to dokazati, a le tako, da za raziskano in objavljeno gradivo argumentirano pokaže na drugačne možnosti razlage.

Končal bi z dvema predlogoma:

1. Predlagam, da uredništvo revije Raziskovalec v prihodnje ne objavlja več prispevkov, kakršen je Tomažičev. Upam, da sem uspel pokazati, da je tovrstno pisanje zgled, kako naj se argumentiranih razprav ne piše in resnično se sprašujem, čemu služijo tovrstni pamfleti v desetih točkah, ki zadevajo delovanje in metodologijo številnih disciplin, če avtor ne obvlada ne metodologije ne temeljne literature posameznih strok. Poleg nepoznavanja osnovne literature tudi dikcija pisanja kaže, da avtorju ne gre za resnično radovednost o preteklosti, temveč za vnaprejšnje brezprizivno védenje, za katerega potrjevanje uporablja večkratno selekcionirane argumente in tendenciozno zavajanje.
2. Ne dvomim, da bo ta tekst pri Venetoslovencih naletel na že znane obtožbe o "ideološki zaslepljenosti" in "diskreditiranju raziskav o identiteti slovenskega naroda". Kljub temu (in prav zato) naj bom na koncu konstruktiven: Menim, da je ob tovrstni brezplodni debati, ki poteka že desetletje in ob kateri verniki venetoslovenstva iz kakršnihkoli razlogov že ostajajo za svojimi okopi, potrebno vire, ki jih imamo na voljo, oplemenititi z ekzaktnejšimi podatki v smislu naravoslovnih raziskav. Predvidevam namreč, da Venetoslovencem etnična enakost Venetov in Slovencev pomeni ne le kulturno, temveč, če lahko tako rečem, rasno dejstvo. Ob napredku v genetskih raziskavah in njihovih aplikacijah na arheološko-antropološko gradivo se kar sama od sebe ponuja možnost analiziranja genskih kod DNK antropološkega (kostnega) gradiva iz naših najdišč. Začeli bi z nedvomnimi slovanskimi grobišči (ki jih kot take priznajo tako Venetoslovenci kot arheologi), nadaljevali s poznoantičnimi in tako na koncu prišli do pozne bronaste dobe. Tak projekt bi se seveda srečal z nekaterimi problemi:

• glede na današnje cene te metode bil bi izredno drag;
• za določena obdobja bi bil danes metodološko praktično neizvedljiv bodisi zaradi izključne kremacije pokojnikov (kolikor mi je znano, sežgane kosti za analizo niso ustrezne) bodisi zaradi slabo ohranjenih skeletov v nekaterih obdobjih/pokrajinah (npr. starejšeželeznodobna Dolenjska);
• če bi bilo žarišče dejansko sledenje genskim zapisom predvidoma rasno čistih (?) Slovanov/Venetov, bi se verjetno srečali z upravičenimi očitki o rasističnem pridihu.

Menim pa, da so taki problemi lahko rešljivi:

• država bi plačala, kolikor je potrebno - če ne bi bila pripravljena sprejeti nase financiranja takega projekta, bi ga financirali privatni sponzorji (npr. Venetoslovenci);
• v prvi fazi bi projekt izvajali za obdobja, za katera imamo na voljo dobro kostno gradivo, to sta predvsem pozna antika in zgodnji srednji vek;
• pravo žarišče projekta bi "zakamuflirali" s prav tako koristnimi raziskovalnimi cilji, npr. z ugotavljanjem ožjih sorodstvenih razmerij znotraj grobišč, z raziskavami ekso- oz. endogamnih značilnosti danih populacij, itd.