- Slavni in neslavni rekordi
V Kopru Olimpija sploh še ni zmagala, torej vse od prve sezone v I. SNL!
Najdaljše obdobje brez poraza je bilo v letu 1993, ko je Olimpija izgubila v 22. krogu sezone 1992/93 in v 12. krogu sezone 1993/94, vmes pa nanizala 23 tekem brez poraza. 23 krogov brez poraza je zabeležila tudi v sezoni 1991/92 (od 16. do 38.), a vmes je bila Olimpija enkrat prosta.
Najdaljša serija zmag je bila spomladi 1992, ko je Olimpija med 23. in 34. krogom zmagala dvanajstkrat zaporedoma.
Najdlje časa brez zmage je naš klub čakal spomladi 2000: med 17. in 30. krogom je bilo dvanajst tekem brez polnega izkupička.
Najdaljša serija porazov je bila dolga štiri kroge: to se je zgodilo trikrat, jeseni 1995, spomladi 1997 in spomladi 2000.
Najvišja zmaga Olimpije v slovenski nogometni ligi je 12:0 nad Jadranom spomladi 1992.
Najvišja zmaga v gosteh je 6:0 in sicer so jo zmaji dosegli dvakrat: proti Krki Novoterm spomladi 1994 in proti Izoli jeseni 1995.
Najvišji poraz so nam prizadejali nogometaši Primorja, 0:6 jeseni 1999.
Najvišji domači poraz ravno tako beležimo v jeseni 1999: 1:5 s Korotanom.
Najdaljše obdobje nepremaganosti za Bežigradom je bilo na samem začetku slovenskih prvenstev. Olimpija je prvič izgubila doma 23.10.1994, pred tem pa nanizala 64 tekem (3 leta in 2 meseca) brez poraza.
Najdaljše obdobje brez prejetega gola je 492 minut (vratar Borut Mavrič, 6.-11. krog, sezona 2002/03).
Najbolj učinkovit napad je imela Olimpija v sezoni 1993/94, ko se je nasprotnikova mreža v eni tekmi v povprečju zatresla 3,17-krat. Najslabša v tem pogledu je bila Olimpija v sezoni 2001/02, ko je bilo na eni tekmi le 1,18 gola.
Najbolj 'železno' obrambo beležimo v sezoni 1991/92: samo 0,45 gola na tekmo. Najbolj 'porozna' je bila v sezoni 1999/2000, ko je šel vratar po žogo 1,76-krat na tekmo.
Najboljša gol razlika doslej je iz sezone 1991/92 in znaša +84, najslabša pa iz sezone 2001/02 in znaša -3. To je tudi edini primer doslej, da smo imeli negativno gol razliko.
- Obisk na tekmah
Največji obisk na posamezni tekmi SNL je bil 6. maja 1992 in 27. maja 2001, ko se je proti Mariboru za Bežigradom zbralo 9.000 gledalcev.
Najslabši obisk na eni tekmi je bil 31. oktobra 1999 - samo 150 ljudi proti Feroterm Pohorju. Enako slab obisk je bil 10. aprila 2002 na tekmi z Rudarjem.
Najboljši povprečni obisk na sezono je bil 1.712 gledalcev v sezoni 2000/01, predvsem po zaslugi dveh tekem z Mariborom. Na drugem mestu je sezona 1995/96 (prva sezona Lige 10) s povprečjem 1.620, vendar s precej bolj enakomernim obiskom.
- Zanimivosti iz časov jugoslovanske lige
Ko se je Odred leta 1953 prvič uvrstil v prvo ligo, so slovenski ljubitelji nogometa ostali brez neposrednega radijskega prenosa odločilne tekme v Banja Luki. Posebni vlak, ki naj bi odpeljal v Bosno, z njim pa tudi tehnična ekipa, namreč ni krenil na pot, zato je Radio Ljubljana lahko spremljal rezultat le preko telefona, ki je bil v tistih časih še vse kaj drugega kot danes. Kot je zapisal Slovenski poročevalec naslednji dan, pa je kljub temu "Ljubljana še pred mrakom izvedela, da je njen ljubljenec Odred prestopil Rubikon ..."
Na prvi pogled največja zmaga Maribora nad Olimpijo je bila leta 1966 dosežena v pokalni tekmi, ko so Vijolice v Ljubljani slavile kar s 6:1. Vendar je bila ta zmaga dosežena po enajstmetrovkah, potem, ko je bilo po rednem delu 1:1. Takrat so bila pravila za izvajanje enajstmetrovk namreč nekoliko drugačna: vsako moštvo je najprej izvajalo serijo petih strelov. Mariborčani so izkoristili vseh pet, za Olimpijo pa je že takoj zgrešil Kokot in tekme je bilo konec.
Eden najbolj nenavadnih večnih derbijev med Olimpijo in Mariborom se je zgodil 18.10.1972 v finalu slovenskega pokala. Sistem vstopa v jugoslovanski pokal je bil različen - včasih so se prvoligaši neposredno uvrstili vanj, včasih pa so morali vsi igrati republiški pokal in tako je bilo tudi leta 1972. Tekma v Ljudskem vrtu se je po veliki premoči Maribora končala brez zadetkov, zato so bili - kljub mraku, ki se je spuščal nad Maribor - na sporedu podaljški. Ob koncu prvega podaljška je Olimpija povedla, in čeprav je bilo takrat že zelo temno, so igrali naprej. Mariborčani so pritisnili na vso moč in v 115. minuti se je njihov napadalec znašel v stoodstotni priložnosti, a je gol v zadnjem trenutku preprečila ljubljanska obramba z domnevno čisto enajstmetrovko. Sodnik je bil malce stran od mesta dogodka in se je izgovarjal, da v temi ni videl, kaj se je zgodilo. Mariborčani so seveda burno protestirali, sodnik pa je predčasno odpiskal konec srečanja; zanimivo, da je to pojasnil s temo in ne s pritiskom Mariborčanov. Tekma je bila registrirana z 1:0 za Olimpijo, na pritožbo Maribora pa je NZS odločila, da jo ponovno odigrajo decembra. V ponovljeni tekmi je Olimpija z golom Popivode pet minut pred koncem spet slavila z 2:1.
Eno najbolj dramatičnih končnic prvenstva je ljubljanska publika spremljala junija 1973. Krog pred koncem se je zdelo, da je Olimpija izgubljena, saj je na zadnjem mestu lestvice zaostajala točko za Sutjesko in Spartakom ter dve za Čelikom. Za obstanek bi morala v zadnjem krogu premagati Partizana, ki se je boril za 2. mesto, spodrsniti pa bi moralo vsaj dvema od treh konkurentov: Sutjeska ne bi smela premagati Dinama v Zagrebu, Spartak in Ćelik pa doma ne bi smela zmagati.
Tik pred tekmo za Bežigradom je iz Beograda prispela brzojavka z naslednjo vsebino: "Tekma Olimpija: Partizan je preložena. Pismeno obrazložilo sledi." Podpisan je bil predsednik NZJ Luka Bajakić. Zavladala je popolna zmeda. Delegat je skušal priklicati koga iz vodstva NZJ, da bi preveril resničnost, kar pa v "predGSMovski" dobi ni bilo najlažje. Po dvajsetih minutah so se vsi skupaj le odločili, da se tekma začne, Olimpija pa je bila tako v prednosti, saj je vedela, kaj se dogaja na ostalih terenih. Zmaji so povedli z 2:0, in ko je 10.000 gledalcev slišalo za remi v Subotici in zmago Dinama, je na tribunah zavladalo navdušenje. Pelo se je tudi "Janez kranjski Janez". Naslednji dan je Delo "čudežni rešitvi Olimpije" posvetilo polovico naslovnice - toliko, kot slovenski reprezentanci ob uvrstitvi na EURO 2000!
Največji obisk v zgodovini na kaki tekmi za Bežigradom je bil v nedeljo, 11. maja 1975, ko se je proti Veležu, za katerega so v tistih časih igrali Vahid Halihodžić, Dušan Bajević, Enver Marić in druga znana imena in je bil pod vrhom lestvice, zbralo kar 25.000 gledalcev. "Pred začetkom tekme se je ponujal res veličasten prizor. V prekrasnem sončnem vremenu in brezvetrju je bil štadion nabit do zadnjega kotička. Gledalci so zasedli celo obzidje štadiona, bilo pa jih je dovolj tudi na drevesih," je pisalo Delo. Kljub šampionski generaciji Mostarcev pa je bil glavni magnet za publiko predvsem prost vstop: na ta majski konec tedna so ob proslavi 30-letnice osvoboditve svoja vrata brezplačno odprli vsi ljubljanski klubi v vseh moštvenih športih. In rezultat? Zmaji so zmagali z 2:0.
"Charleroi" (aluzija na tekmo nogometnega EP leta 2000 med Slovenijo in Jugoslavijo, ko je Slovenija po vodstvu 3:0 na koncu tekme iztržila remi 3:3) se je na nek način zgodil že 5. junija 1977, ko sta se pred 13.000 gledalci za Bežigradom v 32. krogu prve zvezne nogometne lige pomerili moštvi Olimpije in Crvene zvezde. Končni rezultat je bil 4:4, gibal pa se je takole:
0:1 Sušić (31),
1:1 Vujnović (41),
2:1 Rožič (62),
3:1 Hristovski (64),
4:1 Radulović (70),
4:2 Filipović (73),
4:3 Bogičević (78),
4:4 Nikolić (80).
Da bi bila podobnost z nepozabno tekmo na Euru 2000 še večja, so bili časopisi naslednji dan polni komentarjev: "Olimpija definitivno napreduje. V prejšnjem kolu je zapravila vodstvo z dvema goloma prednosti (spomnite se na St. Denis in tekmo s Francijo!), zdaj pa smo že rešili vsaj točko!"
Največ prodanih vstopnic doslej za tekmo v Ljubljani, kar 19.994 je bilo za tekmo med Olimpijo in Mariborom 6. aprila 1964. Tisto pomlad sta v II. ZNL - zahod zelo dobro igrali obe slovenski ekipi in tudi še pred derbyjem (zanimivo je, da so časopisi v tistem času besedo derbi še striktno pisali z y) bi z zmago vsaka obdržala realne možnosti za napredovanje. Zanimanje za tekmo je bilo izredno in že v predprodaji so v Ljubljani prodali 4.500 vstopnic, navijači Maribora pa so organizirali kar dva posebna vlaka. Praznik nogometa, ki je z remijem (1:1) sicer obema ekipama nekako prekinil prvoligaške sanje, bi se lahko končal tudi tragično, saj je v avtomobil, v katerem so se trije mariborski nogometaši peljali na tekmo, na Trojanah trčil črni mercedes, ki mu je odpadla guma. Za dva nogometaša se je končalo le s šokom in praskami, za rezervnega vratarja Grlocija, ki je bil tudi v avtomobilu, pa nekoliko slabše: sicer je nadaljeval pot v Ljubljano, a ob vodstvu Maribora v 26. minuti je padel v nezavest in odpeljati so ga morali v bolnico. Ljubljanski gledalci, ki niso vedeli, za kaj gre, so začeli ugibati o posledicah uživanja mamil.
V sedemdesetih letih so imeli tekmeci Olimpije, ki so gostovali za Bežigradom, na južnem delu tribune pogosto podporo svojih navijačev, a ti so bili največkrat iz vrst priseljencev in delavcev iz drugih jugoslovanskih republik, živečih v Ljubljani. Organizirana gostovanja navijaških skupin so se pojavila šele ob vnovični uvrstitvi Olimpije v prvo ligo leta 1989. Pač pa je 11.7.1976 Ljubljana doživela invazijo navijačev Partizana, kakršne dotlej (in tudi potem) še ni videla. Beograjski črno-beli so v zadnjem kolu gostovali v Ljubljani, za naslov prvaka pa bi morali dobiti točko več od Hajduka, ki je gostoval pri OFK Beogradu. Partizana je prišlo spodbujat kar 5.000 navijačev, ki so dolgo časa gledali popolno premoč svoje ekipe, a brez zadetka, ki je bil ob neodločenem izidu na Karaburmi nujen za naslov prvaka. Za Olimpijo tekma ni več odločala o ničemer, vseeno pa je takratni predsednik Egon Conradi že teden dni pred njo pred TV kamerami vsej Jugoslaviji obljubil pošteno, "nekazahstansko" igro. Olimpija se je dobro upirala in če bi sodnik tekme ne podaljšal za kar tri minute, kar je bilo v tistih časih nenavadno (menjave namreč niso štele za izgubo časa), bi bil državni prvak Hajduk. Tako pa je v 93. minuti Bjeković zadel in poslal navijače Partizana v delirij. Preskočili so ograjo in sodniku ni preostalo drugega, kot da takoj odpiska konec.
Po enem nastopu v pokalu Intertoto in dveh v pokalu velesejemskih mest je jeseni 1970 napočil tudi čas, da se Olimpija prvič pojavi na največji evropski sceni. Ker so takrat v pokalu prvakov res igrali samo prvaki, je bila tudi zasedba v pokalu pokalnih zmagovalcev vrhunska, Benfica, ki jo je Olimpija "povlekla" za nasprotnika v šestnajstini finala, pa eden najatraktivnejših klubov tistega časa. Njen prvi zvezdnik je bil "črni biser" Eusebio - po mnenju nekaterih takrat celo najboljši napadalec na svetu, vsekakor pa eden najboljših.
Ljubljana, 16.9.1970: Olimpija: Benfica 1:1 (0:1)
Stadion za Bežigradom, gledalcev 20,000. 0:1 Eusebio (29), 1:1 Pejović (52).
Zanimanje za tekmo je bilo veliko, obisk 20,000 gledalcev, ki so plačali za tiste čase razmeroma drago vstopnico, pa eden največjih doslej in največji na kakšni evropski klubski tekmi (mimogrede, reprezentančni dvoboj Jugoslavije in Anglije je gledalo 21,000 ljudi). Kljub temu vzdušje na tribunah ni bilo "pravo"; gledalci so ponoreli le ob zadetku Olimpije, sicer pa ob razmeroma neprivlačni igri bolj nemo spremljali dogajanje. Splošno mnenje po tekmi je bilo, da je bila Olimpija boljši tekmec in bližje zmagi, vendar pa je predvsem po mnenju Portugalcev vrhunsko predstavo gostujočih umetnikov preprečilo tudi slabo igrišče. Zanimiv je bil še komentar Eusebia, ki je pohvalil Olimpijo, a pripomnil: "Srednji krilec Olimpije (Miloš Šoškić) je neroda. Če bo tako igral v Lizboni, se utegne vrniti v Ljubljano poškodovan."
Lizbona, 1.10.1970: Benfica: Olimpija 8:1 (3:0)
Stadion da Luz, gledalcev 50,000. 1:0 Eusebio (26), 2:0 Eusebio (30), 3:0 Eusebio (33), 4:0 Zecca (47), 4:1 Ameršek (64), 5:1 Jorge (69), 6:1 Eusebio (73), 7:1 Graca (75), 8:1 Eusebio (80).
Olimpija je odšla v razprodanem posebnem Boeingu na povratno tekmo s kar precej upanja. Zmaji so na za tiste čase enem najlepših štadionov v Evropi doživeli, kar se je njihovim naslednikom zgodilo leta 1992 v Milanu: podlegli so atmosferi. Prvo četrtino tekme so se sicer zaprli in preprečili Benfici vse priložnosti, ko pa je prišel trenutek za prve protinapade, je Eusebio na hitro, v sedmih minutah, v svojem slogu razčistil vse dvome. Nadaljevanje je bila formalnost. Ljubljančani so sicer dosegli častni gol, potem pa povsem razpadli in doživeli strahotno in nepričakovano visok poraz, ki je bil vse do "znamenitega" Ajaxa tudi najvišji poraz slovenskega kluba v Evropi.