Mistično doživetje

Postni čas se počasi zaključuje in bliža se nam najpomembnejši krščanski praznik - velika noč, na katero verniki obhajajo vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Velika noč, ki se obeležuje prvo nedeljo po prvi spomladanski luni, sledi velikonočnemu tridnevju: velikemu četrtku, velikemu petku in veliki soboti. Velikonočni čas je povezan s številnimi obredi, šegami in navadami, prav posebno doživetje - ogled Škofjeloškega pasijona, pa nam letos v obdobju med 28. marcem in 19. aprilom ponuja Škofja Loka.

Škofjeloški pasijon s svojo spektakularnostjo ter močnim vizualnim in zvočnim učinkom ni samo eden najlepših pasijonov na vsem svetu, ampak je predvsem živa zgodba, ki nosi s seboj močno sporočilo ter odpira vedno aktualno in žgoče vprašanje o smislu človeškega bivanja, ki ga sodobni človek ob današnjem načinu življenja vsekakor potrebuje.

Po besedah Dušice Kunaver sodijo slovenske pisanice med najlepše primerke okrašenih velikonočnih jajc v Evropi. Vsaka pokrajina ima zanje posebno ime, značilne motive in način izdelave. Na Koroškem jih imenujejo pisánke, na Štajerskem pisanke, v Prekmurju in Porabju jih poznajo kot reménke, remenica rečejo ponekod na Štajerskem in v Prekmurju, Belokranjčani jim pravijo pisanice, pierha pa je ime zanje v Beneški Sloveniji. Prekmurske remenice in škrabanke, brkinski pirhi, adlešiške pisanice in belokranjske drsanke so poznane že stoletja, skrivnosti njihove izdelave se prenašajo iz roda v rod. Etnološko zbirko pa dopolnjujejo tudi novi načini izdelovanja, med njimi prebadanje jajčne lupine, kar je značilnost vrhniških pirhov.

 
Pomen velikonočnega jajca

Jajce je indoevropski pomladni simbol, podoba novega življenja in rodovitnosti. V krščanstvu velikonočno jajce simbolizira Kristusovo vstajenje, tudi kaplje njegove krvi ali rane, in je šele nekaj stoletij del posvečenih velikonočnih jedi - žegna. Na Slovenskem se je poslikavanje jajc uveljavilo konec 18. stoletja.

December: decem - deseti - tako so Rimljani po starem koledarju imenovali deseti mesec. Po naročilu Julija Cezarja pa so rimski zvezdoslovci popravili star koledar in mu na začetek dodali še dva meseca, januar in februar, tako deseti mesec ni bil več deseti. Ta napaka v imenu je ostala do danes - dvanajsti mesec imenujemo - deseti. Naše domače ime za zadnji mesec v letu pa je gruden. S svojim imenom gruden pripoveduje, da zemlja v tem zimskem času leži po polju zmrznjena - v grudah.

 

1. oktober - Dan reformacije je dela prost dan, ki ga zaznamujemo od leta 1992. Slovencem je reformacija prinesla prvo knjigo v slovenskem jeziku, ki jo je spisal Primož Trubar, in prvo imenovanje pojma Slovenec. Letos, ko mineva 500 let od rojstva tega znamenitega Slovenca smo spregovorili z velikim poznavalcem njegovega življenja in dela - Zvonetom Štrubljem. Pred kratkim je izpod njegovega peresa izšla tudi knjiga POGUM BESEDE , ki na novo odpira vprašanja Trubarjeve vloge v literarni, narodni, kulturni in duhovno-verski zgodovini našega naroda. Intervju z g. Štrubljem si lahko v celoti preberete TUKAJ .

Ob 1. novembru se številni svojci in prijatelji spominjajo umrlih. Že dneve prej ljudje urejajo grobove, ki so polni cvetja in sveč.
Praznik je iz 13. maja na 1. november prestavil papež Gregor IV. (827-844) in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800.

 

 
Pred 300 leti je baron po imenu Janez Vajkard Valvasor zajahal svojega konja in se odpravil po deželi Kranjski, da zapiše njene dosežke. V spremstvu svojega pomočnika, psa in peresa, je ustvaril zapise, ki dajejo edinstven vpogled v tedanje življenje ljudi. Ustvaril je obsežno knjigo z naslovom Slava vojvodine Kranjske, ki zajema 15 poglavij in ima kar 3532 strani. Natisnjena je bila leta 1689 v Nürnbergu v Nemčiji, kljub uspehu pa Valvasorju ni prinesla dobička.

Trgatve so za nami in v vinskih kleteh se grozdje že spreminja v vino. Do martinovanja tako ni več daleč. Njegovi izvori segajo že v predkrščansko obdobje. Na Slovenskem je martinovo še vedno pomemben praznik, vendar tako kot drugi prazniki dobiva vedno bolj komercialni pridih. O izvorih, značilnostih in navadah, ki obdajajo martinovo, smo spregovorili s prof. dr. Janezom Bogatajem, rednim profesorjem na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

 

Zadnje dneve decembra, med božičem in novim letom, zaznamujejo trije zanimivi ljudski prazniki: štefanovo, šentjanževo in tepežni dan.

ŠTEFANOVO (26. december)

Štefanovo je še danes živ praznik, dan, ki ga praznujejo predvsem konjerejci.

Konj je edina žival, ki ima svoj posebni praznik. Na štefanovo še danes kmetje in konjerejci krasijo konje s cvetjem, smrečjem in pisanimi trakovi, na konjih prijahajo k cerkvi in na konjih jahajo po poljih in trosijo svetoštefanjsko blagoslovljeno sol - da bi polje dobro obrodilo.

Žegnana svetoštefanjska sol je nekdaj morala biti pri roki vse leto. Ko se je skotil teliček, so ga posolili s to soljo - da bi čim lepše rasel. Ko se je bližala nevihta, je žegnana svetoštefanjska sol odganjala nevihtne oblake. Varovala je tudi pred okužbo in vsemi boleznimi. Pomagala je tudi, če je koga »obsedel bes« in je postal »besen«.