|
|
ZGODOVINA
| 1 | 2
| 3 |
4
|
USTOLIČENJE
KRALJA MATJAŽA NA PECI
Zamisel,
da se na Peci postavi kip Kralja Matjaža je vzklila iz pravljice,
ki se na Koroškem pripoveduje iz roda v rod. Po njenem izročilu
naj bi Kralj Matjaž nekje v gori spal svoje stoletno spanje. Idejo
je izrazil ing. Božo Pirkmajer. Za izvedbo pa se je takoj navdušil
odbor Planinskega društva Mežica-Črna. Pirkmajer je povabil
na Peco že takrat znanega akademskega kiparja Nikolaja Pirnata. Kipar
se je vabilu odzval in prevzel izdelavo kipa.
Kip naj bi izdelali iz domačega lesa, zato se je upravni odbor obrnil
na kmeta Kordeža, p.d. Florina v Topli, za odkup lipovega hloda.
Les so najprej spravili v Žerjav v sušilnico, od tam pa naprej
k kiparju v Ljubljano, ki se je takoj lotil dela. Kip je bil kmalu dokončan
in poslan v Mežico. Z rudniškim vlakom so ga najprej prepeljali
skozi jamo (rudnik) v Podpeco, od tam pa s planinsko »dvorno kočijo«
do koče. Prostor za njegovo kraljevanje so mežiški rudarji
izklesali v živo skalo med kletjo in Uletovo kočo.
»Ustoličenje« Kralja Matjaža je bilo določeno
na dan 21. Avgusta 1932. To je bil velik dan. Odbor je imel polne roke
dela s široko reklamo, s pošiljanjem osebnih vabil, plakatov,
itd. Vse te priprave so stale ne samo mnogo truda in dela, ampak tudi
precej denarja, saj menda niti časopisi niso prizanašali z računi
za oglase.
Organizacija prevoza turistov dne 20. Avgusta je bila brezhibna. Ker bi
avtobusi ne zmogli prepeljati vseh turistov do Mežice in Črne,
je podružnica dosegla pri ravnateljstvu Rudnika Mežica , da
je dovolilo prevoz obiskovalcev Pece z rudniškim vlakom s Prevalj.
Dan pred »ustoličenjem« so v Mežici v pozdrav obiskovalcem
izobesili trobojnice. Skupine ljudi so prihajale ves dan ter se podajale
po poti naprej na Peco. S popoldanskim vlakom se je pripeljala tudi pihala
godba z Guštanja, ki je pri slavju na Peci sodelovala brezplačno.
Nekoliko pozneje so prispeli tudi koroški pevci z onstran meje.
Na predvečer so na vrhu Pece zagoreli kresovi. Zaslišali so
se zvoki godbe in ubrana pesem koroških Slovencev. Koča spet
ni zmogla ponuditi prenočišča vsem obiskovalcem. Postavili
so šotore, a niti to ni zadoščalo. Na srečo planincev
je bila noč topla. Zakurili so si več ognjev, ob katerih so
preživeli vse do jutra.
Naslednji dan okrog šeste zjutraj so zabobneli streli topičev,
nato so se čez planino razlegli še zvoki pihalne godbe. Ob osmi
uri se je pričela sv. Maša, ki jo je pred votlino Kralja Matjaža
daroval prof. dr. Jakob Aleksič. Po končani maši je v kratkih
besedah zbrane pozdravil načelnik Martin Ule ter nato predal besedo
predsedniku odbora za Matjaževo »ustoličenje« inž
Božu Pirkmajerju. Ta je orisal pomen slavnosti, odkril spomenik ter
ga predal v varstvo Slovenskemu planinskemu društvu. Sledili so govori
odposlancev sosednjih društev. Z mladinskim orkestrom in s pripovedkami
o Kralju Matjažu je na proslavi sodelovala tudi šolska mladina
iz Podpece pod vodstvom učitelja Iva Miheva. V veselo razpoloženje
je spravil vse navzoče tudi pohorski poet Zorzut.
Konec uradnega dela je zaznamovalo zabijanje žebljev v krono Kralja
Matjaža. Tisti, ki so se tega slavja udeležili osebno, so zabili
spominske žeblje sami, za one pa, ki so pooblastili podružnico,
jih je zabijal Martin Ule.
Končno se je lahko prijetno druženje spremenilo v pravo planinsko
zabavo okoli koče.
LETNO
KOPALIŠČE V MEŽICI
Z
današnjega zornega kota bi kopališko dejavnost najbrž celo
po pomoti karseda težko pripisali planinski organizaciji. Pa vendarle
je izgradnja prvega letnega kopališča tesno povezana z Mežiško
podružnico Slovenskega planinskega društva.
Tako kot večina planinskih akcij je bil tudi ta projekt ob izdatni
finančni podpori rudnika Mežica, nekaterih podjetnikov, veleposestnikov
in drugih idealistov planinstva širom po Sloveniji, plod velikega
števila prostovoljnih planinskih akcij. Kopališče, katerega
otvoritev se je zgodila 15. julija 1934, je bilo dograjeno v rekordnem
času. Obsegalo je dva bazena velikosti 33x12m in 12x6m, 3 m visoko
skakalnico v leseni izvedbi, dolgo, lepo oblikovano leseno lopo z desetimi
posebnimi kabinami, razgledno hišo z dvema skupnima kabinama, oskrbniški
prostor, bife in uto za kegljišče. Kopališki kompleks je
vseboval tudi odbojkarsko igrišče, ki je dalo temelj tradicionalni
mežiški športni igri odbojki.
Na tem prostoru je društvo prirejalo veselice in plese, posebno ob
plavalnih tekmovanjih, ki jih je organiziralo mežiško sokolsko
društvo. Kopališče je tako postalo družabno shajališče
mladih in starih.
Objekt, ki je bil primarno namenjen razvedrilu in rekreaciji prebivalstva
Mežice ter turistom, je na drugi strani planinskemu društvu
zagotavljal prihodek, ki ga je nujno potrebovalo za svojo osnovno dejavnost
in graditev planinskih objektov.
KAPELA
SV. CIRILA IN METODA
Nekaj
let pred vihro druge svetovne vojne, leta 1936, je postala Peca bogatejša
še za verski objekt. Vse kar je bilo potrebno za gradnjo kapelice
na Peci je leta 1935 skupaj s svojimi pomočniki pripravil mežiški
kaplan Anton Boštele. Gradnja se je pričela v prvi polovici
leta 1936. Že 16. Avgusta istega leta je kapelo blagoslovil Franc
Cukala, stolni dekan iz Maribora ter v njej obhajal prvo sv. mašo.
V kapeli so se pri sv. maši večkrat letno zbirali planinci in
ljudje dobre volje. Januarja 1938 je bila v kapeli tudi poroka Franja
in Roze Iglar iz Mežice. V letu 1939 je kapelo obiskalo 13 skupin,
ki so s svojimi duhovniki obhajali sv. mašo.
Nato se je za nekaj let nad našo domovino, nad Evropo in celoten
svet zgrnila huda ura vojne morije…
<<
prejšnja stran
|| naslednja stran >>
| 1 | 2
| 3 |
4
|
|
|
"Stari", Pirnatov Kralj Matjaž
"Stari", Pirnatov Kralj Matjaž
Gradnja letnega kopališča v Mežici
Dokončano letno kopališče leta 1934
16. avgusta, ko je stolni dekan Franc Cukala blagoslovil
novo kapelo na Peci in v njej obhajal sv. prvo mašo
|
|
