Tivoli je največji ljubljanski park, ki se v neposredni bližini mestnega središča razteza pod Rožnikom in Šišenskim hribom. V Tivoliju se združujejo naravni in krajinski elementi ter objekti kulturne dediščine, ki so bile osnova za nastanek parka. Tivoli je prvi oblikoval francoski inženir Jean Blanchard v času Ilirskih provinc l. 1813. Z drevoredi je združil parka, ki sta obdajala Cekinov grad in grad Podturn ter obenem povezal Tivoli z mestom. Sledil mu je avstrijski guverner Lattermann, po katerem se imenujejo nekoč topolovi in danes kostanjevi drevoredi.Med drevoredi so različno oblikovani cvetlični parterji, ki jih bogatijo skulpture različnih slovenskih kiparjev in fontane. Na robu parka je ribnik, ob katerem je botanični vrt z rastlinjakom.Izgradnja železnice l. 1850 je prekinila drevoredno povezavo z mestom, kar je arhitekt Jože Plečnik poskusil nadomestiti z ureditvijo Jakopičevega sprehajališča. Sprehajališče teče izpred Moderne galerije do stopnišča pod Tivolskim gradom, kjer je danes Mednarodni grafični center.V 20. stoletju se je Tivoli obogatil tudi s športnimi vsebinami: l. 1929 so po načrtih Stanka Bloudka zgradili letno kopališče Ilirija, kasneje pa še športna igrišča ob Cekinovem gradu in l. 1965 dvorano Tivoli po načrtih Marjana Božiča. Leta 1973 so zgradili rekreacijski center z bazeni, telovadnico in savnami, ki ga je zasnoval arhitekt Fedja Košir. Ob izgradnji Tivolske ceste so konec sedemdesetih let zgradili tri podhode. Zadnji poseg v parku pa predstavlja predel okoli vrtnarije in ribnika, ki so ga po načrtih krajinskega arhitekta Dušana Ogrina uredili sredi devedesetih let. Hkrati je arhitekt Aleš vodopivec prenovil čolnarno ob ribniku, stavbo vrtnarije in zgradil vkopan servisni objekt.