Način citiranja: Tavčar, L. (2009). Homo spectator, Ljubljana: Pedagoški inštitut, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3, http://193.2.222.157/Sifranti/StaticPage.aspx?id=65 (datum dostopa do spletne strani), stran v delu.
Knjiga Homo spectator je napisana kot samostojna in vsebinsko zaokrožena razprava, sestavljena iz več tematskih sklopov. To razpravo je razumeti kot nadaljevanje natisnjene knjige Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije, zato je v uvodnem delu povzeta vsebina te v letu 2003 objavljene knjige. V nekaterih tematskih sklopih zajetih v knjigo Homo spectator sta predmet proučevanja predvsem teoretska in zgodovinska problematika izobraževanja v umetnostnih muzejih in galerijah, v drugih pa bolj njegove praktične, metodične in organizacijske razsežnosti. V prvem poglavju se osredotočamo na terminološke probleme z izrazom »muzejska pedagogika«, ki se v Sloveniji uporablja že več kot dve desetletji. Izraz je problematičen vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker se nanaša na izobraževalno in vzgojno delo tako z otroki kakor tudi z odraslimi v muzejih in galerijah, ne upošteva pa bistvene spremembe, ki je nastala z vzpostavitvijo andragogike kot posebne edukacijske vede. Drugi razlog, zaradi katerega je izraz problematičen, pa je, da napeljuje k napačnemu sklepu, da je muzejska pedagogika posebna edukacijska veda, čeprav to v resnici ni. V drugem poglavju Preliminarije za muzejsko pedagogiko raziskujemo, kako se je v obdobju od druge polovice 19. stoletja do približno konca tridesetih let 20. stoletja razvijala znotraj šolskega predmetnika »metodika opazovanja likovnih del« kot predhodnica muzejske pedagogike. Po predstavitvi različnih konceptov izobraževalnih dejavnosti za otroke sledi razmišljanje o odnosu med slovenskimi šolami in muzeji v obdobju po drugi svetovni vojni. Tretje poglavje Strategije estetske vzgoje v umetnostnih muzejih poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj lahko razberemo iz različnih načinov postavitve zbirk v umetnostnih muzejih in kaj je tisto, kar postavitve bolj ali manj prikrivajo oziroma razkrivajo. Zadnje poglavje Kopernikanski obrat v pojmovanju razmerja med muzeji in občinstvom obravnava radikalni preobrat v razumevanju muzejev in obiskovalcev: v zadnjih desetletjih niso več v središču zanimanja in preučevanja muzeji kot institucije, temveč njihovi obiskovalci. Ta preobrat je povzročil, da je izobraževalna vloga muzejev pridobila na pomenu. Predpogoj za uspešno izobraževalno delo v muzejih pa je poznavanje njihovega občinstva. Knjiga ne obravnava problematiko muzejske pedagogike na sploh, ampak se ukvarja s tisto, ki je specifična za umetnostne muzeje in galerije, v katerih so razstavljena dela starejše likovne umetnosti. Besedilo ni uvod v muzejsko pedagogiko kot znanstveno vedo, saj take vede v Sloveniji, preprosto ni. Ne obstaja niti kot ena od pedagoških disciplin niti kot samostojna ali interdisciplinarna veda. Zato tudi tega besedila ni mogoče razumeti kot uvod v neko sistematizirano vednost, bolj gre za vstop v neke vrste labirint teoretskih in praktičnih problemov.
Homo spectator is divided into several self-contained thematic units that make up a unified whole. The work can be understand as a continuation of the book Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije [The Historical Constitution of the Modern Museum as a Constituent Element of Modern Western Civilisation] and therefore the introductory section contains a summary of the content of this 2003 publication. In some of the thematic units contained in Homo spectator, the focus is above all on theoretical and historical issues relating to education in art museums and galleries. In other units, the emphasis is more on its practical, methodological and organisational dimensions. The first chapter concentrates on the terminological problems surrounding the expression 'museum pedagogy', which has been used in Slovenia for more than two decades. This expression is problematic for at least two reasons. In the first place, because it relates to educational activities with both children and adults in museums and galleries but does not take into account the fundamental change that occurred with the establishment of adult education as a separate branch of education. And secondly, because it leads to the mistaken conclusion that museum pedagogy is a separate educational discipline, when in fact it is not. In the second chapter, Preliminarije za muzejsko pedagogiko [Preliminaries for Museum Pedagogy], we explore how the 'methodology of observing works of art', as a precursor to museum pedagogy, developed within the school curriculum from the second half of the nineteenth century to roughly the end of the 1930s. A presentation of various concepts of educational activities for children is followed by a reflection on the relationship between schools and museums in Slovenia since the Second World War. The third chapter, Strategije estetske vzgoje v umetnostnih muzejih [Strategies of Aesthetic Education in Art Museums], attempts to show what we can learn from the different ways of installing collections in art museums and what it is that installations conceal or reveal to a greater or lesser degree. The last chapter, Kopernikanski obrat v pojmovanju razmerja med muzeji in občinstvom [A Copernican Revolution in the Understanding of the Relationship between Museums and the Public], deals with a radical shift in the understanding of museums and visitors: in recent decades it has no longer been museums as institutions that are the centre of interest and study, but their visitors. This transformation has meant that the educational role of museums has gained in importance. A precondition for successful educational work in museums is knowing their public. This book does not cover the issue of museum pedagogy in general, but instead deals with issues that are specific to art museums and galleries in which older works of art are exhibited. The text is not an introduction to museum pedagogy as an academic discipline, since such a discipline simply does not exist in Slovenia. It does not exist either as a pedagogical discipline or as an independent or interdisciplinary discipline. For this reason it is not possible to understand this text as an introduction to any form of systematic knowledge. It is more of a 'way in' to a kind of labyrinth of theoretical and practical problems.