Zvočna umetnost The Noise of Germany

#tweetscapes;
#tweetscapes | © Ars Electronica

Nemška zvočna umetnost je tudi mednarodno priznana. Dandanes ustvarja najzanimivejša dela prav tam, kjer tehnologija ni le sredstvo za proizvajanje zvoka, temveč zvok postavlja tehnologijo za predmet obravnave. Razgled po sceni.

„Dragi Sim, uspešno si se prijavil na avdicijo za The Voice of Germany (Glas Nemčije). Veselimo se, da te bomo 29. avgusta 2013 ob 11. uri v Berlinu osebno spoznali. Priloženo ti pošiljamo vse pomembne informacije za sodelovanje.“

„Dragi Sim“, ki je na podlagi prijave dobil vabilo na popularno tekmovalno oddajo na nemški televiziji, bo moral priti v spremstvu. Gre namreč za z umetnim glasom pojočega robota, poimenovanega po posnetku Sim Gishel angleškega dueta Autechre, predstavnika sodobne elektronske glasbe. Izumil ga je berlinski medijski in zvočni umetnik Karl Heinz Jeron.

O elektronski osamljenosti

Robot, ki bo konec avgusta 2013 na televizijski avdiciji nastopil prav s pesmijo Mad World britanske pop skupine Tears for Fears, je šele prvi predstavljivi korak na tem področju. Fiktivna, izključno iz pojočih robotov sestavljena televizijska avdicija za Sima Gishela, ki je bil 2006 prvotno ustvarjen za risanje, ne bi bila nobena težava: konec koncev je kot član zasedbe sodeloval v operi Hermes (2012), ki so jo napisali Jeron, Robert Jähnert in Christian Rentschler, in si tako že pridobil ustrezne odrske izkušnje.

Za opero si je Jeron več mesecev zapisoval monološke drobce pogovorov preko mobilnega omrežja, ki jim v javnem prostoru nehote prisluškujemo. Iz teh je ustvaril libreto za spevoigro v štirih dejanjih z več roboti, ki nam, prosto vozeč se naokrog v prostoru, pripovedujejo zgodbo o elektronski osamljenosti.

Roboter bei der Oper „Hermes“; Roboter bei der Oper „Hermes“; | © Sascha Stadlmeier

Šumenje v oblakih

edialno akustično prežet javni prostor je bil že v zgodnjem 20. stoletju tema futurističnih kompozicij Luigija Russloja in prvih radijskih montaž, kot je Weekend (1930) Walterja Ruttmanna, ki veljajo za predhodnice aktualnih zvočnih umetniških del. V sklopu širokopotezne razstave, do januarja 2013 v Centru za umetnostno in medijsko tehnologijo (ZKM) v Karlsruheju predstavljenega žanrskega pregleda Sound Art. Zvok kot medij umetnosti, so bila predstavljena tudi dela, v katerih se vsakdanje „šumenje podatkov“ steka v zvočne umetniške instalacije.

Christina Kubisch, ki živi v Hoppegartnu pri Berlinu in od leta 1994 poučuje na Visoki šoli upodabljajočih umetnosti Saar v Saarbrücknu, je ena izmed najbolj znanih in mednarodno uveljavljenih zastopnic tega žanra. Njena v sklopu Sound Arta predstavljena elektromagnetna zvočna instalacija Wolken iz leta 2012, je eno izmed del, v katerih umetnica s tehničnimi sredstvi omogoči zaznavanje in poslušanje prostemu ušesu neslišnih zvokov električnih polj. Instalacija je narejena iz 1.200 metrov dolgega kabla, skulpturalno zgoščenega v »oblak«, ki se mu lahko približamo z indukcijskimi slušalkami in prisluhnemo njegovemu magnetnemu polju; naslov namiguje na metaforo »cloud computing« za virtualni pomnilnik na internetu.

Christina Kubisch, Wolke; Christina Kubisch, Wolke; | © ZKM

„Elektronski sprehod“

Zvočno dojemanje takšnih stalno prisotnih, a v vsakdanu nezaznavnih elektromagnetnih polj, Kubisch v svojih drugih delih predstavlja še bolj konkretno. Umetnica je za ta namen razvila format »electrical walk«: opremljeni z ustrezno indukcijsko tehniko lahko v mestnem prostoru na poti, ki jo je pripravila Kubisch, samostojno odkrivamo sledi vseprisotnih, običajno neslišnih podatkovnih tokov električnih in mobilnih naprav, ruterjev, anten in prenosnih telefonov.

Niso le nenavadne karakteristike posameznih zvokov, zaradi katerih naj bi po takšnem „elektronskem sprehodu“ drugače dojemali tehnološko okolje. Kubisch razkriva tudi skorajda glasbene strukture podatkovnega šumenja, ki omogočajo presenetljiva odkritja.
Christina Kubisch über ihren „Electrical Walk“ (2011) in Tallinn (englisch)

Kako zveni internet?

Princip pretvarjanja vseprisotnih podatkov v zvoke lahko apliciramo tudi na interaktivno rabljene medije. Delo #tweetscapes (2011) v Berlinu živečih zvočnih umetnikov Anselma Veneziana Nehlsa in Tarika Barrija recimo pretvarja vsa nemške sporočila na Twitterju konstantno in v realnem času v abstraktne tone in slike. Delo, ki je leto dni po nastanku bilo nagrajeno na festivalu medijske umetnosti ars electronica, izhaja iz vprašanja, kako zveni internet – oziroma kako lahko zveni – in se razume kot „interaktivna avdiovizualna kompozicija“ ter „znanstvena sonifikacija (pretvarjanje podatkov v zvoke) in vizualizacija, ki bi omogočila nove izjave o podatkih, ki nas obkrožajo“. 
Anselm Venezian Nehls und Tarik Barri: #tweetscapes (2012)

#tweetscapes tako sledi tradiciji zvočnih umetniških del, kakor tudi dela Karla Heinza Jerona in Christine Kubisch, pri katerih ni v ospredju umetniška predelava zvoka kot takega, temveč umetniško raziskovanje tehnoloških pogojev, v katerih so zvoki v današnjem času producirani, procesirani in konzumirani. 

Tu se kaže zasnova, ki v aktualni zvočni umetnosti tudi mednarodno sodi med najzanimivejše.