Že od spočetja interneta se podatki v omrežju delijo na javne in zasebne. Javnih informacij je toliko, da smo si morali izmisliti spletne imenike, iskalnike in pomožna orodja, da želeno sploh najdemo. Po mreži brzijo pajki, drobni skupki kode, ki iz minute v minuto posodabljajo Googlovo in Bingovo podatkovno bazo, odkrivajoč nove strani in njihove povezave. Zmogljivi algoritmi nato izra­ču­najo 'vrednost' določene strani v razmerju s ključ­nimi besedami, od česar je odvisno, na kateri st­ra­ni se bo pojavila med zadetki iskanja.
To je hudo pomembno, kajti više, kot si, bolj verjetno bo naključni uporabnik zašel na tvojo stran. Kar pomislite, kdaj ste nazadnje pogledali več od prvih treh ali celo dveh strani iskalnih rezultatov? Po drugi strani pa so spletišča, ki jim je malo mar, če so izgubljena v množici. In še več je takih, ki si sploh ne želijo, da bi pajki primrgolazili do njih. Tem krajem s skupnim imenom rečemo globoki, skriti ali temni splet.

Globoki splet že dolgo ni skrit, prej razvpit, saj omembe zasledimo celo v izdelkih široke pot­roš­nje, kot je odlična serija House of Cards. Toda kriminal predstavlja njegov manjši del.