ljubljansko barje
SLO ENG  

Naravna dediščina

Narava in človek skupaj sta ustvarila pisan BARJANSKI MOZAIK travnikov, njiv, gozdičev in vodotokov. Ta krajinska pestrost pestuje v svojem naročju izjemno paleto rastlinskih in živalskih vrst, ki so v sodobni Evropi že prava redkost. V letu 2020 smo dobili celovit seznam vrst živih organizmov Krajinskega parka Ljubljansko barje, ki je nastal v okviru evropskega projekta »Od podatkov o biodiverziteti do odločanja« ali krajše BID-REX. Slovenski partner projekta je Nacionalni inštitut za biologijo, seznam pa je narejen na osnovi podatkovne zbirke Centra za kartografijo favne in flore na dan 18. 6. 2018. Nanj so uvrščene tudi vrste iz podatkovnih zbirk nekaterih drugih javnih organizacij in posameznikov, pri njegovem oblikovanju pa je sodelovalo 39 strokovnjakov iz več kot desetih različnih slovenskih raziskovalnih ali izobraževalnih ustanov. Seznam vključuje vrste, ki stalno naseljujejo Barje, vrste, ki se tam občasno pojavljajo, pa tudi tujerodne in izumrle vrste. Seznam ni dokončen in se bo sproti dopolnjeval, vključuje pa tudi podatke o vrstah izven meja parka, in sicer za območje do 50 m izven njega.

Seznam je dostopen na spletni strani bioportal.si.

Barjanski travniki
• Koščeva učna pot
• Bevška učna pot
• Pijavška barjanska pot

Ostanki barja
• Mali blatec/ Mali plac
• Goriški mah
• Kozlarjeva gošča

Kraški izviri Ljubljanice
• Močilnik
• Retvoje
• Bistra

Reka Ljubljanica
• Ljubljanica

Jezera in ribniki
• Jezero pri Podpeči
• Ribniki Draga pri Igu
• Vrhniški ribniki

Na obrobju Ljubljanskega barja
• Pekel
• Iški vintgar
• Kuclerjev kamnolom
• Ponikve

 

MALI PLAC / MALI BLATEC (naravni rezervat)
Naravni rezervat Mali plac je bil včasih jezerce, kjer se je tisoče let odlagala glina in vrh nje še šota. Tako je iz jezera počasi nastalo barje. V zadnjem času se je gladina vode zaradi dejavnosti človeka dvignila in barje se je spremenilo v močvirje. Začele so ga preraščati značilne močvirske rastline (rogoz, ločje, vodna perunika …). Na južnem robu kotanje so se še ohranile nekatere značilne barjanske rastline (šotni mahovi, rosika …). Rezervat obsega 2 hektara in se nahaja ob vznožju osamelca Kostanjevice, 2,5 km vzhodno od Drenovega Griča pri Vrhniki.

GORIŠKI MAH (naravni rezervat)
Ostanek nekdanjega visokega barja, kjer se je v tisočletjih nabrala dva metra debela šotna plast, sedaj poraščajo breze, rdeči bori, smreke, krhlike. Jeseni presenetijo tudi lepe planjave jesenske vrese. V kanalih med gozdom in potjo uspevajo šotni mahovi. Rezervat Goriški mah obsega skoraj 19 hektarov zahodno od vasi Goričica pod Krimom.


KOZLERJEVA GOŠČA/ KOZLERJEV GOZD (naravni rezervat)
Kozlerjeva gošča je največji (20 hektarov) in najstarejši zavarovan (od 1951) del gozdnatega visokega barja na barjanski ravnici. Gre za končno razvojno stopnjo visokega barja, v katerem se je zarastel dob, posebna vrsta hrasta. Gozd je dobil ime po svojih prvotnih lastnikih, plemiški družini Kozler, s katero je povezan tudi prvi zemljevid slovenskih dežel Petra Kozlerja iz leta 1852. V bližini stoji spomenik 63 žrtvam druge svetovne vojne.
 

MOČILNIK (naravni spomenik)
Eden izmed najbolj znanih izvirov reke Ljubljanice leži na koncu doline Močilnik, kjer pridejo na dan vode, ki ponikajo na Planinskem in Logaškem polju. V jezercu pod stenami izvira Veliki Močilnik, v katerem vre voda na dan v treh izvirih. Voda Malega Močilnika vre iz grušča, ki prekriva podzemne vodne rove pod Drčo. Skupni tok Malega in Velikega Močilnika se imenuje Mala Ljubljanica in se po nekaj več kot kilometru izliva v Veliko Ljubljanico.

 

RETOVJE (naravni spomenik)
Pri Verdu naletimo na številne kraške izvire Velike Ljubljanice, za katere se ob večjem deževju ali taljenju ledu zdi, da kar vrejo na plan (od tod tudi ime: vretje – retovje). Gre za najmočnejšo skupino kraških izvirov Ljubljanice. Najizdatnejši in stalni vir Velike Ljubljanice je izvir Pod skalo, ob visokih vodah pa Veliko okence, ki leži v skrajnem južnem kotu Retovja.

 

BISTRA (naravni spomenik)
V bližini nekdanjega samostana Bistra naletimo na izvire Ljubljanice, v katere se steka voda neposredno iz Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana. Vode glavnih treh izvirov so nekoč uporabljali za različne namene. Zajezen Grajski izvir je služil za malo elektrarno, Zupanovi izviri za pogon Zupanovega mlina, Grajski izviri pa za zaščito samostana ter pogon žage in mlina. Najlepše je viden Grajski izvir, ki ga lahko, zajezenega in vpetega v mlinska kolesa, občudujemo z dvorišča Tehniškega muzeja.

 

 

REKA LJUBLJANICA (naravni in kulturni spomenik državnega pomena)

 
Ravna površina Ljubljanskega barja je idealna za zadrževanje vode. Kraške in površinske vode zbira glavni vodotok barjanske ravnice, reka Ljubljanica, zadnji del skrivnostne reke sedmerih imen. Vode iz notranjskega zaledja še zadnjič privrejo na plan na kraškem robu Ljubljanskega barja; tako naletimo med Vrhniko in Verdom ter pri Bistri na štiri kraške izvire Ljubljanice: Močilnik, Retovje, Ljubijo in Bistro. Zelena lepotica zbira v svoje naročje vode s polhograjske in krimske strani ter jih z izredno majhnim padcem (pod 1 meter) odvaja proti Ljubljani. Ob večjem deževju ne zmore odvesti vse vode iz barjanske pokrajine in začne poplavljati. Ločimo redne, skoraj vsakoletne poplave in izredne poplave, ob katerih je »pod vodo« skoraj polovica Barja. Hudourniška pritoka Gradaščica in Iška zmoreta v času izredno obilnega deževja z visokim in silovitim poplavnim valom celo obrniti tok zelene reke nazaj proti Vrhniki.
Več ...

 

PODPEŠKO JEZERO (naravni spomenik)
Jezerce pri vasi Jezero leži na spodnjem koncu kraške kotanje Zajezero in ima skoraj okrogel tloris. Vodo dobiva iz sedmih površinskih kraških izvirov, odteka pa podzemsko, skozi globok lijak in dalje prek sifona do izvira na južnem robu Ljubljanskega barja. Doslej so mu izmerili okoli 50 metrov globine, zato so eno najglobljih naravnih jezer v Sloveniji leta 1988 razglasili za naravni spomenik. Ob večjih poplavah je gladina vode tudi do 3 metre višja od povprečne in poplavi okoliško ravnico.


RIBNIKI V DRAGI (naravni rezervat)
Ribniki zagotavljajo z obrobnim trstičjem primerne razmere za življenje močvirskih ptic, ki tu gnezdijo, se prehranjujejo, prezimujejo ali se ustavljajo med selitvijo. Ob njih živi tudi močno ogrožena želva močvirska sklednica.

 

 

 

VRHNIŠKI RIBNIKI

Njihov začetek sega v sredino 19. stoletja, ko so tam za potrebe bližnjih opekarn kopali glino. Ko so leta 1960 opekarne opustili, je jame zalila voda. V in ob njih najdemo podobno pestro življenje.

 

 

 

PEKEL
Pekel je soteska pri kraju Borovnica na obrobju Ljubljanskega barja. Skoznjo teče potok Borovniščica, ki izvira na bloško-rakitniški planoti, ob njem pa je speljana zavarovana pot. Sicer romantična soteska, polna previsnih sten, kotličev in globokih tolmunov postane očitno ob dolgotrajnih deževjih temačnejša. Tok Borovniščice se razpeni in s seboj odnaša vse, kar se mu znajde na poti. Pekel še posebej slovi po petih slapovih, ki pozimi zaledenijo in so primerni za plezanje.


IŠKI VINTGAR
Gre za 300 do 400 m globoko sotesko reke Iške blizu kraja Ig v okolici Ljubljane, ki je najostrejša naravna razmejitev dveh slovenskih pokrajin, Dolenjske in Notranjske. Iški vintgar je tudi priljubljena izletniška točka za sprehajalce, pohodnike in plezalce.


 

KUCLERJEV KAMNOLOM (zavarovan kot naravni geološki spomenik)
Ime je dobil po nekdanjem lastniku, v njem pa so v preteklih stoletjih kopali črni in sivi apnenec. Plasti apnenca so različno debele, med njimi najdemo do 1,5 m debele plasti premoga antracita in črni skrilavi lapor. V teh kamninah se skriva bogato nahajališče fosilnih školjk in drugih mikrofosilov, ki jih s prostim očesom ne moremo videti. V Ljubljani je več kamnitih izdelkov, izdelanih iz materiala iz tega kamnoloma, med drugimi »Črni kralj« v cerkvi sv. Jakoba in kipa dveh gigantov na portalu semenišča. Apnenec v kamnolomu je nastal v obdobju triasa, pred približno 225 milijoni let (pripada julijski predstopnji karnijske stopnje). Kamnolom se nahaja na obronku Ljubljanskega barja med Brezovico in Vrhniko, v vasi Lesno Brdo.

 

KRAŠKO POLJE PONIKVE
Miniaturno pretočno kraško polje najdemo med pobočji Krima, ob cesti med Preserjem in Dolnjo Brezovico. Na južnem robu kraškega polja Ponikve so izviri. Vode se zberejo v potok, ki v slikovitih okljukih prečka polje do ponorov na severnem in vzhodnem robu polja. Tu ponikne in se spet pojavi na robu Ljubljanskega barja pod vasjo Kamnik. Ob močnejših padavinah začne voda zaradi omejenega odtoka skozi ponore zastajati, zato nastane na polju manjše jezero.