Trajekt

Razstava »Arhitektura_inventura« je tradicionalna pregledna razstava članov Društva arhitektov Ljubljane. Letošnja se bo že petič zapored odvila v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma med 14. februarjem in 13. marcem.

Razstava bo predstavila prerez snovanja članov Društva v obdobju 2008 do 2010. Na razstavi bo sodelovalo preko 100 avtorjev in pokazalo preko 100 projektov, realizacij, itd. od stavb, urbanističnih zasnov, pa vse do oblikovanja in pisanja o arhitekturi. Gre ponovno za največji pregled arhitekturnega delovanja v državi. Ker pa ima društvo svoj sedež v Ljubljani in po njem nosi tudi ime, bodo na razstavi prikazani številni prispevki k obogatitvi našega mesta. Zaradi tega smo v času razstave, na samem razstavnem prostoru, pripravili tudi vrsto predavanj, katerih namen je obiskovalcem predstaviti posamezne projekte za Ljubljano, ki jih bodo pojasnjevali sami avtorji.

Razstava Arhitekturna inventura je vselej neke vrste praznik arhitekture. Razstava dosežkov arhitektov včlanjenih v Društvo arhitektov Ljubljana nam pokaže, kje smo in kakšna je kvalitetna primerjava med delom posameznih članov. Tokratna razstava je nastala v posebnih okoliščinah svetovne krize, ki se pri nas še posebej odraža na področju gradbeništva, od katerega je arhitekturna stroka tako usodno odvisna. In vse bolj kaže, da gre za krizo, ki je ni povzročila globalna ekonomska kriza, ampak gre za dosti globlji proces, ki je nastal na domačem dvorišču. Zapovrstjo padajo maske, ki razgaljajo: kartelna dogovarjanja, podkupnine, izsiljevanje z dodatnimi aneksi k pogodbam, namerno neplačevanje obveznosti do delavcev in podizvajalcev, skrivanje denarja na računih v tujini in namerno izčrpavanje lastnih podjetij. Vsi ti gradbeniki, ki so hkrati nastopali tudi kot naročniki arhitekturnih projektov, so se razgalili v vsem svojem slepem pohlepu po dobičku. Vendar ne smemo pozabiti, da je bil ravno gradbeni lobi tisti, ki je leta krojil tudi gradbeno zakonodajo. Ko se je ta spreminjala, sta društvo in zbornica marljivo pripravljala na stotine predlogov, ki so imela namen izboljšati posamezne zakonske predloge. Vendar v vseh letih zakonodajalec ni sprejel niti ene same pripombe stroke. Vedno smo v zadnjem trenutku dobili zakon, ki je bil popolnoma drugačen od osnutka in vedno je bil pisan na kožo gradbincem. Tako so z leti investitorji dobivali vse večje pristojnosti, odgovornost pa je ostala projektantu. Tako danes zakonodaja od investitorja še vedno ne zahteva, da stavbo zgradi po načrtih, za katere je dobil gradbeno dovoljenje, ampak sodišče spremembe obravnava kot napačno branje načrtov na gradbišču. In celo 44. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, ki se imenuje »Omejitev pravice predelave«, po novem določa, da »lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta lahko to delo prosto predela«. Arhitektura je tako na milost in nemilost prepuščena investitorjem, ki jo lahko mrcvarijo po lastnih kriterijih slabega okusa. Takšno stanje je tem slabše, če se zavemo, da investitorji gradijo praviloma za trg in z gradnjo niti ne začnejo, če nimajo večino stavbe že vnaprej prodane. V idealnih razmerah, jo prodajo še pred koncem gradnje, kar pomeni, da se tisti, ki mu zakonodaja nalaga vse pristojnosti, za stavbo včasih ne zanima niti do svečanega odprtja. Stavba pa je poseg, ki trajno zaznamuje prostor v katerega je postavljena, saj včasih stoji desetletja ali celo stoletja. Če upoštevamo, da se politika menja v tempu nekajletnih mandatov in da vsak vlada spremeni vsaj Zakon o graditvi objektov, niso ne politiki, ne zakoni in še manj investitorji nikakršen garant kvalitete urejanja prostora. To odgovornost nosi le sam arhitekt, pri čemer mu pomaga le na lastna stroka in njena etika. Trdimo, da so bila načela stroke poteptana. Namesto, da bi arhitekturno načrtovanje prispevalo tisto dodatno vrednost, ki iz gradbenega posega naredi kulturno delo trajnejših vrednot, je bila stroka prezrta in nastala so podpovprečne stavbe, ki jih je tržišče zavrnilo. Današnja kriza v gradbeništvu gre z roko v roki z nestrokovnim projektiranjem.

Lani novembra je parlament soglasno sprejel dopolnilo Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011, ki prvič vključuje arhitekturo dejavnost. V njem med drugim preberemo: »Prostor, v katerem živimo in ustvarjamo, ima za narodno in kulturno identiteto Slovenije enakovreden pomen kot slovenski jezik. Skrb za kulturo oblikovanja in vzdrževanja naselij, krajine in arhitekture je zato za zdrav razvoj družbe ključnega pomena. Kulturna vrednost prostora je zaradi različnih razvojnih potreb in ambicij še posebej ranljiva.« S tem je država naredila prvi korak k zavedanju pomembnosti oblikovanja okolja v katerem živimo. Tega se arhitekti seveda zavedamo in na razstavi prikazujemo svoja prizadevanja v tej smeri. Člani Društva arhitektov Ljubljane so tisti, ki lahko pomembno prispevajo k izboljšanju našega prostora, kar je na razstavi nedvomno razvidno. Vendar bi bilo nujno potrebno, da bi na podlagi popravljene Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo, temu prilagodili tudi zakonodajo. Ta bi morala projektantom povrniti pristojnosti, ki jim, kot strokovnjakom na področju arhitekture, tudi pripadajo. Kriza v gradbeništvo bo enkrat minila, a brez kvalitetne arhitekture ne bo šlo.

Na samem razstavnem prostoru, bo potekala tudi vrsta predavanj, katerih namen je obiskovalcem predstaviti posamezne projekte za Ljubljano, ki jih bodo pojasnjevali sami avtorji. Spored je naslednji:

četrtek 17. 2. ob 18 uri: Jurij Sadar in Boštjan Vuga (Stožice).
četrtek 24. 2. ob 18. uri: Marjan Zupanc (Opera), Jurij Kobe: (Opera, Mesarski most in ureditev obrežij)
četrtek 3. 3. ob 18. uri: Matej Vozlič (ureditev Brega), Miha Dešman: (Hospic, most na Špici)
četrtek 10. 3. ob 18. uri: Miha Kerin (ureditev Gradu), Matej Blenkuš (stavbe ob Dunajski)