Decembrsko praznično vzdušje z okrasitvijo, obdarovanjem bližnjih, rajanjem in praznovanjem v družinskem krogu in s prijatelji je pod površjem modernosti že od pradavnine povezano z rojstvom božanskega, zmago Sonca nad temo, življenja nad smrtjo ter čaščenjem narave.
Avtor: dr. David Petelin

Rituali in tradicija

Vsakdanje življenje ljudi že tisočletja poteka v ritmu, ki ga določajo narava in stroga družbena pravila. Ciklično dojemanje časa in umestitev rednih zaporednih praznovanj sta ljudem dajala občutek varnosti, stabilnosti in urejenosti. Naravne spremembe cikla štirih letnih časov so obredno častili, saj so bili z njimi življenjsko povezani in so jim pripisovali simbolni pomen (kozmogonija). Abstraktni simboli so arhetipi in del človekovega nezavednega, ki izhajajo iz narave in njenih pojavov ter povezujejo človeško hotenje z božansko voljo. Miti, legende in pripovedi ter številne šege in navade nam pripovedujejo o verovanju, modrostih in poosebljenih silah narave. Podedovani ali prevzeti običaji nas tako ob določenih priložnostnih dnevih – praznikih – nad vsakdanjost dvigujejo z obveznim ravnanjem – rituali.

Zimski solsticij in kult sonca

21. decembra je na severni polobli zimski solsticij (Sončev obrat, astronomski božič ali zimski kres) in je ta dan najkrajši v letu. Čeprav naj bi se dan začel po 21. decembru daljšati, zaradi Zemljine elipsaste orbite Sonce še tri dni ne vzhaja nič prej. Dvigajoče nebo po 25. decembru so ljudstva na severni polobli razlagala s prihodom sončnega boga, ki jim je prinašal svetlobo, toploto in upanje, zato ni naključje, da se ob zimskem solsticiju pojavijo kulti sonca oziroma bogovi, kot so krščanski Jezus, rimski Sol Invictus, indijska Krišna in Buda, egipčanski Horus, perzijski Mitra, grški Adonis ali babilonski Baal. Čaščenje svetlobe in luči so poznali tudi Slovani, ki so slavili rojstvo mladega sonca, boga Svarožiča (mali bog: božič).

Rimske saturnalije in veseli december

December je najbolj prazničen mesec v letu, zapolnjen s krščanskim izročilom pod površjem starejših običajev. Prav tako kot je za sodobni 'veseli december' značilno druženje s prijatelji na okrašenih mestnih ulicah ob kuhanem vinu, obdarovanju, prekomernem uživanju alkohola in hrane, so to počeli Rimljani že pred dvema tisočletjema. December izvira iz latinske besede decem (deset), saj je bil v predjulijanskem lunarnem rimskem koledarju deseti mesec po vrsti. Stari slovenski izraz za ta mesec je gruden, etimološko povezan z zaledenelimi grudami zemlje, ki je v pozni jeseni ter na začetku zime trda in zbita. V rimski antiki so ta čas vrnitve sonca, prihoda nove žetve in plodnosti praznovali s saturnalijami, festivalom v čast boga Saturna, boga obilja, vinogradništva in poljedelstva. Praznik je bil sprva določen le za 17. december, kasneje pa podaljšan za cel teden. Da bi božansko sonce ponovno pridobilo moč, so vsako leto opravljali obredno darovanje pred Saturnovim templjem, ki so mu sledile javne pojedine in zabave v prevratniškem vzdušju s pitjem, razuzdanostjo, petjem po ulicah, kockanjem in prenajedanjem, vse v znamenju simbolnega prevrata družbenega reda. Iz antike sta se prenesla tudi obred obdarovanja družinskih članov in prijateljev ter prižiganje sveč oziroma krašenje hiš.

Miklavž in dedek Mraz

Ritual obdarovanja v času rimskih saturnalij in januarskih kalend se je skozi stoletja ukoreninil v darovanju sv. Nikolaja (Miklavž, Šenklavž), ki je bil v 4. stoletju škof v Miri in je po legendi svoje premoženje razdelil med revne. Ker je bila srednjeveška Ljubljana izvorno ribiško in pristaniško mesto, velja sv. Nikolaj, zaščitnik mornarjev, čolnarjev in ribičev, za ljubljanskega patrona (stolnica je posvečena njemu). Po verovanju Miklavž na predvečer godu 6. decembra obdaruje vse pridne otroke, ki po običaju postavijo peharje ali krožnike na okenske police ali mize. Miklavžev sprevod (miklavževanje), kot ga poznamo danes v spremstvu parkljev, ki rožljajo z verigami in strašijo otroke, in angelov, ki preganjajo zle zimske duhove, je prvič zapisan leta 1839 v nemščini kot »Miklavžev večer na Kranjskem«. Okrašeni praznični sejem s stojnicami je imela Ljubljana že leta 1859 na Mestnem trgu med Čevljarskim mostom in Stritarjevo ulico, »tako da je zraven Miklavževih štandov na velikem trgu zvečer taka gnječa in stiska, da človek v drugih opravilih ne more ne naprej ne nazaj, ne v kako hišo in ne v kako štacuno tiste strani – z eno besedo: pot je tu kaka dva večera popolnoma zaperta«. V kasnejših letih je Miklavžev sejem vse do druge svetovne vojne potekal na Kongresnem trgu. Med obema vojnama se je na Slovenskem vsaj v mestnem okolju uveljavilo tudi božično obdarovanje odraslih. Povojna oblast je Miklavža nadomestila z likom dedka Mraza, čigar podoba je bila vzeta iz sovjetske Rusije. Za slovenske razmere ga je oblikoval slikar Maksim Gaspari z značilno notranjsko polhovko in ga ogrnil v bel, izvezen plašč. Po ljubljanski različici naj bi prihajal kar izpod Krima. Praznovanje novega leta in dedka Mraza je organizirala sekcija Antifašistična fronta žensk, njegovi poti sprevoda pa je sledila okrasitev mesta. V šestdesetih letih je dobri mož v mesto prijahal kar na konju.

Božič – rojstvo Jezusa Kristusa

Božič pomeni praznovanje rojstva Jezusa Kristusa v Betlehemu, ki je za veliko nočjo največji krščanski praznik. Prvi kristjani božiča niso praznovali, saj po stari judovski tradiciji praznovanje rojstnega dne ni bilo običajno. Praznovanje božiča na 25. december je v navadi šele od 4. stoletja, ko je leta 336 papež Julij I. ta dan razglasil za Kristusov rojstni dan. Izbira 25. decembra je povezana z dnevom praznovanja rimskega starodavnega kulta čaščenja nepremagljivega sonca, ki ga je leta 274 cesar Avrelij povzdignil v osrednji rimski verski praznik, in perzijskega kulta božanstva Mitre, ki je bil v 4. stoletju izredno razširjen v Rimskem cesarstvu. Obhajanje Kristusovega rojstva je postopoma izpodrinilo vse druge poganske obrede ob zimskem solsticiju. Božič je bil dolgo časa praznik, ki so ga obhajali le v cerkvah, od 14. stoletja ga srečamo najprej po ženskih samostanih, šele v času protireformacije in baroka pa se praznovanje cerkvenega praznika pojavi v meščanskih in kmečkih domovih.

Božične šege in navade

Priprave na božič so stekle že v adventu, najpomembnejša pa je bila devetdnevnica. Na ljubljanskem podeželju so slaba dva tedna pred božičem z zemljo in žaganjem v majhne skodelice posejali pšenico. Družina je na božični večer opravljala pomembna stara obredja. Doma so pogrnili mizo, obredno kadili s kadilom ter z župnikovo pomočjo kropili hiše z blagoslovljeno vodo, ponekod pa so zanetili tudi božični panj. To je bil drevesni čok na ognjišču, ki naj bi pomagal oslabljenemu soncu in ogrel duše rajnih, ki se vračajo na zemljo. Šega je bila živa, dokler so v hišah obstajala odprta ognjišča. Čok je bil neke vrste hišni bog, saj so mu darovali vino in hrano in so iz njega tudi prerokovali. Na božični večer je bilo do sredine 20. stoletja v navadi prerokovanje o prihodnjem letu tudi s pomočjo vlivanja svinca v mrzlo vodo: v svinčenih podobah so dekleta želela uzreti bodočega ženina. Po ljudskem verovanju naj bi bilo ta večer mogoče slišati tudi živino. Čas do odhoda k polnočnici, ki je sklenila božični večer, je družina preživela ob jaslicah s petjem božičnih pesmi, pri hiši pa je vso noč svetila luč, da je Bog vedel, v kateri dom priti. V sklop božičnih praznikov je sodilo tudi tepežkanje na praznik nedolžnih otročičev, ki je bil eden izmed največjih praznikov za otroke.

Koledniki

Med številne navade, ki sodijo k božiču, prištevamo tudi koledovanje. Običaj izvira iz rimskih januarskih kalend, sprva je pomenil začetek meseca, pozneje pa se je na krščanskem Zahodu razvil v obredne obhode kolednikov, ko so voščili novo leto, prepevali božične pesmi ter slavili Kristusovo rojstvo po hišah, ulicah in trgih. Čeprav so proti 'poganskemu' običaju nastopili tudi slovenski protestanti, jih Primož Trubar v Catechismu s dveima islagama dobrohotno omenja: »inu koledniki ob božiči pojo: mi smo prišli pred vrata, de bila bože zlata«. Valvasor je zapisal, da so koledniki hodili od Miklavža na 6. december pa vse do svečnice 2. februarja. Pogosto so bili koledniki samski moški, kasneje pa je to postala šolska šega. Že leta 1575 je vodstvo mestne šole pri sv. Nikolaju zaprosilo magistrat, da bi šolarji kot trikraljevski koledniki hodili pet in voščit novo leto. Dovolili so jim s pogojem, da se morajo dostojno obnašati, češ da šega izziva nerede, da je petje ob mrazu nezdravo in da so pesmi razuzdane in pohujšljive. Sprva so hodili k premožnejšim meščanom, pozneje tudi k duhovščini in samostanskim predstojnikom. Do 18. stoletja je bilo koledovanje posebna pravica mestnih čuvajev, ki jim zaradi dodatnega zaslužka ni bilo treba povišati plač.

Jaslice

Jaslice, polnočnica in božično drevo so najpogostejši motivi božičnega praznovanja. Prva znana upodobitev živih jaslic, ki predstavljajo zgodbo Jezusovega rojstva, sega v leto 1223, ko je sv. Frančišek Asiški v Grecciu obhajal božični večer v votlini nad vasjo. Za uveljavitev figuralnih jaslic so zaslužni predvsem jezuiti, ki so prve postavili leta 1560 na Portugalskem, na Slovenskem pa leta 1644 v ljubljanski cerkvi pri sv. Jakobu, kjer naj bi »dva vatla« visoke figure izdelal Kilijan Hampl, po rodu iz Porurja. Postavljanje jaslic se je iz jezuitskih, samostanskih in župnijskih cerkva počasi širilo v zasebno sfero plemiških in premožnejših meščanskih domovanj, kjer so bile priljubljene t. i. omarične jaslice (najstarejše ohranjene v Ljubljani iz leta 1714). Na ljubljanskem podeželju so v uporabo prišle šele v začetku 19. stoletja, kjer so jih postavljali v kot za mizo pod križem, imenovan tudi »bogkov kot«.

Božično drevo in novoletna jelka

Postavljanje zimzelenega rastlinja (jelka, smreka, bor, bršljan, omela, tisa) v času zimskega solsticija izvira iz predkrščanske kozmološke in mitološke predstave strukturiranega sveta kot svetovnega drevesa in je povezano s ciklom neskončnosti. Arhetipsko čaščenje zelenja, kjer pozimi prebiva življenjska moč in odganja zle duhove ter bolezni, se je ohranilo v različnih ritualih in običajih evropske celine, ki se danes odraža tudi s postavljanjem novoletne jelke. Božično drevo v sodobni obliki izhaja iz severnonemškega in baltskega območja, kjer so že v 16. stoletju postavljali okrašene smrečice s papirnatimi rožami, jabolki in svečkami, po protestantski legendi pa naj bi okraševanje smreke pričel celo Martin Luther. Na Slovenskem je prvo okrašeno božično smreko postavil nemški pivovarnar Peter Luelsdorf v svoji gostilnici v Ljubljani leta 1845, v meščanskem krogu pa se je navada udomačila šele proti koncu 19. stoletja. Slovensko podeželje je božično drevo spoznalo šele po 1. svetovni vojni, pred tem pa je bila dolga stoletja podobna navada, da so ob božiču obesili smrečico pod strop ali pa v bogkov kot. Nemško božično drevo je po drugi svetovni vojni na javnih mestih zamenjala socialistična novoletna jelka, drevo, ki po slovanski mitologiji simbolizira pogum, dostojanstvo, zvestobo in dolgoživost. Mestna občina Ljubljana od osamosvojitve dalje postavlja božično-novoletno smreko na Prešernovem trgu.

Božične jedi

Na Slovenskem so v obdobju od božiča do sv. treh kraljev pekli poseben božični kruh – božičnik – iz ajdove, ržene in pšenične moke, ki so mu dodali suhe krhlje, orehe in zelišča, po Valvasorjevem pisanju pa je bila v Ljubljani in na Kranjskem potica že vsaj od 17. stoletja kmečka božična jed z nadevom iz orehov in medu, »plemičem in meščanom pa, ki imajo delikatnejša usta, denejo v tale kruh veliko masti in jajc; po vrhu ga na razne načine okrase s testom in tak kruh imenujejo poprtnik. Vse to denejo na sveti večer na mizo«. Še v 19. stoletju je bila v Ljubljani znana lectarska delavnica figuralnega peciva, kjer so otroci za Miklavža dobili pecivo v obliki svetnika ali parklja, ob božiču pa so dekleta podarjala fantom šesterokrake zvezde.

Praznovanje novega leta

Z naravnimi biološkimi in kozmičnimi ritmi je povezano tudi praznovanje novega leta. Arhetipsko simboliko praznovanja novega življenjskega cikla, ponovnega rojstva narave in bogov poznajo vsa ljudstva in kulture. V Mezopotamiji so praznovali ob spomladanskem enakonočju, Egipčani, Feničani in Perzijci z jesenskim enakonočjem, stari Grki pa z zimskim solsticijem. Rimljani so novo leto sprva praznovali 1. marca, na dan spomladanskega enakonočja (leto je imelo 10 mesecev), leta 153 pr. Kr. pa so praznovanje prestavili na 1. januar, ki je bil posvečen bogu Janusu, bogu z dvema obrazoma – enim obrnjenim naprej in drugim obrnjenim nazaj. Večina predkrščanskih evropskih ljudstev je novo leto praznovala med 24. decembrom in 6. januarjem, v obdobju dvanajsterih noči. V krščanstvu je sveto dvanajsterodnevje obdobje med božičem in prihodom treh kraljev, ki so novorojenemu Jezusu k jaslim prinesli vsak po eno darilo (zlato, kadilo in miro). Na Slovenskem je bilo to obdobje znano kot dvanajst volčjih noči, ko je začasno odprt prehod med tostranstvom in onstranstvom in ko po deželi strašijo pradavna skrivnostna bitja (pehtra baba, Bedanec, šent, divja jaga, Mora, vragi, čarovnice, volkodlaki). Škofovska sinoda v Toursu je leta 567 odpravila 1. januar kot novo leto, češ da je to poganski običaj, tako da je prvi dan v novem letu postal božič 25. decembra. Kljub temu so nekatere evropske države različno štele novo leto (1. ali 5. marca ter celo od velike noči naprej). Zmedo s praznovanji je odpravil šele papež Inocenc XII. leta 1691, ki je za katolike določil 1. januar za začetek novega leta.

Praznik svetega Silvestra (god papeža iz 4. stoletja) so na Slovenskem obhajali kot drugi sveti večer, ko se staro leto zaključi in se dogajajo magične stvari. Do konca 17. stoletja so imeli deželni trobentači v Ljubljani navado, da so na novega leta dan v zgodnjem jutru trobili po mestu ter po hišah beračili za novoletni dar. V 19. stoletju so bile novoletne šege vse bolj družabnega značaja, do prve polovice 20. stoletja pa je silvestrovanje v Ljubljani še vedno potekalo v senci praznovanja božičnega večera. Šele po prvi svetovni vojni so se silvestrske prireditve razmahnile v javni prostor, postale vse bolj priljubljene in elegantnejše. V tem večeru se je ljubljansko meščanstvo zabavalo v Mestnem in Narodnem domu, v Kazini in Hotelu Union. V obdobju socialistične Jugoslavije so bili nekateri verski prazniki s koledarja potisnjeni v ozadje in so znova pridobili pomen šele po osamosvojitvi. Državna politika je postavila jasno mejo laičnosti in ukinila božič kot državni praznik ter dela prost dan. Praznovanje prihoda novega leta je danes pri ljudeh, ki ne praznujejo božiča, povezano s postavljanjem novoletne jelke. Po drugi svetovni vojni je jugoslovanska oblast z vzpostavitvijo vzporednega cikla socialističnih praznikov poskušala prekriti verske šege in pri tem utrjevala oblast. Leta 1947, ko se je izteklo prvo leto petletke za elektrifikacijo in industrializacijo, so prvič v Ljubljani po sovjetskem zgledu organizirali praznovanje novoletne jelke kot nov družinski praznik, del katerega je kmalu postal tudi prihod dedka Mraza, ki je v delovnih kolektivih in znamenitem sprevodu po mestnih ulicah obdarjal predšolske otroke in pionirje. Praznovanje novoletne jelke in dedka Mraza se je razširilo tudi drugod po Sloveniji in na druge jugoslovanske republike ter imelo integracijsko vlogo različnih verskih in kulturnozgodovinskih tradicij. Po drugi svetovni vojni, zlasti od šestdesetih let naprej, se je pri Ljubljančanih večinoma udomačila formula, ki velja še danes: božični večer v krogu družine, silvestrovanje v družbi prijateljev. Novo leto se zunaj na prostem in javnem prostoru v Sloveniji praznuje šele zadnjih nekaj desetletij, saj je bilo prvo silvestrovanje na prostem v Ljubljani organizirano leta 1990 pred Mestno hišo.